Razstava Umetnost v gibanju, ki sta jo pripravila kustosa Peter Weibel in Ziegfried Zielinski in bo na ogled do sredine februarja, je zajela številne medijske oblike, od tiska do glasbe, telefona, algoritmov in biološke umetnosti. In ker je gibanje osnovna prepoznavna lastnost umetnosti, ki temelji na stroju, je prevladujoča oblika razstavljenih del film. Res je, da film ne velja za medijsko umetnost – je medij, ni pa nujno umetnost. A Center za umetnost in medije (ZKM), ki so ga ustanovili leta 1989 v nekdanji tovarni streliva v Karlsruheju, ni tradicionalni muzej. Pred kratkim je bil proglašen za četrti najpomembnejši muzej na svetu – takoj za newyorškim MoMA, beneškim Bienalom in pariškim centrom Pompidou. Prav nobenega dvoma ni, da je tako zaradi inovativnih pristopov, kot je ta, ki so ga vpeljali z razstavo Umetnost v gibanju.
Inštrument, ki igra sam
Weibel in Zielinski sta uporabila primerjalno zgodovinsko perspektivo in predstavila redke zgodovinske dokumente, ki na novo osvetlijo tehnološki razvoj. Med njimi je eden redkih do danes ohranjenih dokumentov iz zlate dobe islamsko-arabske kulture: rokopis Inštrument, ki igra sam, ki sta ga okoli leta 850 napisala brata Banu Musa in opisuje univerzalno glasbeno napravo.
Posebej zanimiv je izbor filmov, ki upodabljajo medijske tehnologije kot del svojih zgodb, na primer film Roberta RossellinijaAmore, Una voce umana (Ljubezen, človeški glas, 1948), zasnovan na igri Človeški glas Jeana Cocteauja, v katerem je Anna Magnani edina vidna protagonistka: ženska, obupano zaljubljena v svojega nekdanjega ljubimca. Ko se po telefonu pogovarja z njim, so do skrajnosti izkoriščene izrazne možnosti akuzmatike, torej zvoka, katerega izvora ni v vidnem polju, telefon pa postopno pridobi vlogo lika v filmu.
Razstava je organizirana na nelinearen, rizomatičen način, na ta način so, pravi Peter Weibel, oblikovali povezave med posameznimi umetninami. Zidane, portret 21. stoletja (Gordon in Parreno, 2006), dokumentarni film o nogometašu, ki je bil posnet v resničnem času med nogometno tekmo, je predstavljen skupaj z dokumentarnim filmom Football as Never Before (Nogomet kot nikoli prej, 1970) režiserja Hellmutha Costarda, v katerem so nogometaša Georgea Besta podobno spremljale filmske kamere med vso tekmo, ob obeh pa je na ogled tudi Water Pulu (1987–1988), še radikalnejši poizkus hrvaškega konceptualnega umetnika Ivana Ladislava Galete. Ta 9-minutni film kaže posnetek tekme vaterpola tako, da je pozornost v celoti osredotočena na žogo, ki ves čas ostane na sredini zaslona, igralci in okolica pa se premikajo okrog nje.
Konec mimezisa
Tako kot so rentgenski žarki prinesli nov način videnja in omogočili odkritje tuberkuloze, tako je tudi umetnost, ki temelji na uporabi stroja, osvobojena zahtev po posnemanju, ki so značilne za podobe in slikarstvo. Prinaša alternativne poglede, omogoča iskanje nove vednosti in ustvarjanje novih resničnosti. V tem smislu je bila medijska umetnost vedno tudi politična in ta razstava to zelo dobro dokumentira. Primer kritike vladajočih medijev je Beton TV Paris (1974) legendarnega Wolfa Vostella: ogromna kocka cementa z majhnim zaslonom na sredini. Podobno delo, ki pa se nanaša na politično zgodovino vzhodne Evrope, je skulptura Češkoslovaški radio 1968 (1969) madžarskega umetnika Tamása Szentjóbyja, ki vključuje dva zidaka, oblepljena tako, da sta podobna zvočnim trakovom.
One Million Kingdoms (Milijon kraljestev, 2001) Pierra Huyghea je bil zasnovan kot del skupinskega projekta No Ghost Just a Shell (kot replika na kultni japonski film Ghost in the Shell, 1995), ki postavlja pod vprašaj ideje lastnine in avtorskih pravic tako, da je bila Annlee, lik manga animacije, na voljo umetnikom, da jo vključijo v različne umetniške projekte. Animacija Pierra Huyghea prikazuje Annlee, kako potuje po spreminjajoči se površini Lune, pri tem pa govori z digitalno prirejenim glasom astronavta Neila Armstronga. Njena pripoved, v kateri se prepletajo dejanski prenos misije Apollo 11 in odlomki iz romana Julesa Verna Potovanje v središče zemlje, ustvarja srhljiv občutek pričakovanja apokalipse. Še neposrednejše okoljevarstveno svarilo prinaša video Restart (2008–2010) kitajskega umetnika Miaoja Xiaochuna, ki kaže digitalno ustvarjeno podobo domišljijskega sveta, kakršen nastopi po kataklizmi, do katere pripelje globalno segrevanje. Vizije sveta, kot jih kaže razstava Umetnost v gibanju, tako niso všečne, lahko pa smo prepričani, da so take namenoma.
