Lažna novica pred 130 leti, naslovljena »Le marchand de la mort est mort« (Trgovec s smrtjo je mrtev) naj bi Alfreda Nobela spodbudila k resnemu razmisleku, kako bo s svojimi številnimi izumi in ustvarjenim bogastvom zapisan po smrti. Brez pravega dokaza je globalno obveljalo, da je smrt njegovega brata Ludviga v Cannesu leta 1888 nevestnega francoskega novinarja spodbudila, da je razglasil smrt človeka, ki »je obogatel z iskanjem načinov, kako čim hitreje ubiti čim več ljudi«, kar mu je tudi uspelo z izumom dinamita. Neizsledljiv nekrolog, menda objavljen v prav tako neizsledljivem časniku Idiotie Quotidienne, kaže, da gre za mit, s katerim so prekrili petletno umazano bitko okoli Alfredove zapuščine, razdeljene v oporoki, spisani leto pred njegovo smrtjo decembra 1886. V njej je namreč kar 94 odstotkov svojega premoženja preusmeril v poseben sklad, iz katerega naj bi po njegovi smrti nagrajevali znanstvenike s področja fizike, kemije in medicine, poleg tega pa literate ter osebe, zaslužne za mednarodno bratstvo, omejevanje in zmanjšanje vojsk ter vzpostavljanje miru, praznih rok pa so ostali tako njegovi sorodniki kot davkarija.
Prav mit o moralnem samoizpraševanju ostarelega izumitelja atomske bombe 19. stoletja in njegovo sledenje najvišjim idealom z iskanjem najvrednejših posameznikov v...