Ko se življenje postavi na glavo
Glede na statistiko so maligne bolezni, med katere spada tudi rak dojk, vedno bolj vpete v naša življenja in njihov vpliv je treba jemati resno. S tem, ko se delež tistih posameznikov, ki raka uspešno premagajo, občutno veča, vedno bolj pridobivajo pomen psihosocialne posledice in kakovost življenja rakavih bolnic po končanem zdravljenju. To pomeni, da se ne smemo osredotočati zgolj na to, da bo bolnica preživela, temveč je pomembno tudi, kakšno bo njeno nadaljnje življenje. Ko človek izve, da je zbolel za rakom, se sprožijo tako čustveni kot kognitivni odzivi. Življenje se tako rekoč postavi na glavo. Pogosto bolezen in učinki zdravljenja prizadenejo tako psihološko in telesno podobo kot socialno življenje obolelega. Soočanje z boleznijo in njenim zdravljenjem spremeni prioritete bolnic in ljudi okoli nje. Tudi dolgotrajne posledice rakavega obolenja lahko močno posežejo v življenje posameznika in tako znižujejo kakovost življenja.
In prav telesna dejavnost je eden tistih dejavnikov, ki lahko veliko pripomorejo k izboljšanju kakovosti življenja. Redna in primerna vadba izboljšuje telesne zmogljivosti bolnic in tako vpliva na lažje opravljanje vsakdanjih opravil, izboljšanje psihofizičnega počutja in s tem tudi na kakovost življenja bolnic z rakom dojke.
Premajhna ozaveščenost
Seveda pa je pri bolnicah, ki so že zbolele za rakom dojk, telesna aktivnost v veliki meri odvisna od poteka bolezni in od tega, kako se zdravi. Kljub vsemu pa dr. Vedran Hadžić priznava, da je težko pričakovati, da bodo bolnice v vseh fazah zdravljenja enako zmogljive in sposobne tudi za vadbo pod strokovnim vodenjem. »Prav v tem primeru vse delamo na bolj individualni ravni,« še pove športni zdravnik, ki prav vsem bolnicam po zaključku zdravljenja zelo priporoča, da se vključijo v katerega od (brezplačnih) programov, ki jih pripravljajo skupaj z združenjem Europa Donna (ED). Na tem mestu gre morda omeniti tudi dobro povezovanje z Onkološkim inštitutom z namenom zagotavljanja čim večje stopnje varnosti pri vadbi. Žal pa je udeležba na omenjenih vadbah, morda tudi zaradi premajhne ozaveščenosti, še vedno slaba.
Ob redni vadbi se zmanjša obolelost
Po besedah sogovornika se ob redni telesni dejavnosti zmanjša možnost obolenja do dvajset odstotkov. »To je zagotovo nekaj, kar bi morali izpostavljati ves čas, dokazov o učinkovitosti vadbe je namreč veliko,« pove Hadžić, ki je nekoliko kritičen tudi do medicinske stroke, ki po njegovi oceni teh podatkov ne jemlje dovolj resno. »Če bi poznali zdravilo, ki bi ponovitev ali pojav bolezni preprečevalo, bi ga ljudje uporabljali v dosti večji meri, kot za to uporabljajo telovadbo.«
Čeprav se vodene vadbe izvaja v hladnih mesecih v telovadnicah, je še vedno najboljša telovadnica narava. Za hojo, sprehod potrebujete samo dobro voljo in nič drugega.
Rožnati izzivi
Prav zato je v združenju Europa Donna nastala sekcija za gibanje in šport, ki članice poziva k aktivnemu preživljanju prostega časa ter druženju skozi različne gibalne aktivnosti. Sekcija za gibanje in šport danes šteje 132 bolnic. Vsaka med njimi ima svojo zgodbo, vsaka ima svoje korake in vsak korak šteje. Kot pravi Rebeka Potočnik, vodja omenjene sekcije, je včasih težko poiskati motivacijo za gibanje. »To velja še posebej, če se soočamo s posledicami bolezni in zdravljenja ali se spopadamo z neželenimi stranskimi učinki, čeprav vemo, da je prav redna telesna dejavnost osnova zdravega življenja, opozarja Potočnikova in dodaja: »Rožnati izziv v Europi Donni izvajamo že drugo leto zapored in je namenjen vsem, ki želijo svoj prosti čas aktivno preživeti v naravi.« Dame so se tako v sklopu letošnjega Rožnatega izziva podale na dvanajst različnih vrhov po Sloveniji. »Na vsakem pohodu udeleženci zbirajo korake, do danes smo jih zbrali že 6.356.191 in s tem kar nekajkrat presegli osnovno začrtani cilj – narediti vsaj en korak za vsakega prebivalca Slovenije.« Pohodniki so se tako povzpeli na Veliko Planino, Vremščico, Polhograjsko Grmado, Bistriški vindgar… Prehodili so tudi pod od Strunjana do Portoroža, v prihodnjih mesecih pa se jim lahko pridružite pri osvojitvi vrha Nanosa. »Vsak, ki se nam pridruži na pohodih, tako naredi nekaj zase in z zbranimi koraki nameni pozitivne misli vsem tistim, ki se nam zaradi procesa zdravljenja ne morejo priključiti.«
Štejejo že majhni koraki
Vsak korak, tudi pri zdravem človeku, ki ni vajen redne telesne aktivnosti, je težak. Za bolnika toliko bolj. S tem se strinja tudi Rebeka Potočnik, ki je sama, v procesu zdravljenja, začela s krajšimi sprehodi. »Kaj več od tega mi takrat ni uspelo. Hitro sem se utrudila in s težavo sem dosegla vrh hriba, ki sem ga pred zdravljenjem z lahkoto pretekla. Vse se je spremenilo. Jaz sama. Moje telo. Moje počutje. Moj pogled na svet,« razkriva danes štiridesetletna Rebeka Potočnik: »Treba je bilo sprejeti dejstvo, da moje življenje ne bo več isto kot pred boleznijo. Bolezen je pustila posledice, s katerimi sem se morala naučiti živeti. Prilagodila sem tempo hoje in vztrajala.«
Vztrajala je sleherni dan. Sprehodi so ji pomagali k vedno boljši kondiciji in predvsem umirili njen um. Stranski učinki zdravljenja so se ob redni telesi aktivnosti zmanjšali in hkrati s tem se je izboljšalo njeno počutje. »Začnete lahko skupaj z nami in se nam pridružite na katerem od naslednjih pohodov. Močna volja, smeh in pozitivna naravnanost nas spremljajo povsod, kjer korakamo,« je pozitivna Potočnikova. Nenazadnje – nikoli ni prepozno, da naredimo nekaj zase, za svoje zdravje.
