Šanson je bil zvrst, s katero se je Charles Aznavour uveljavil, hkrati pa je bil on eden najpomembnejših izvajalcev, ki so proslavili to zvrst – na čelu z Edith Piaf, Aznavourjevo podpornico, ki ga je spodbudila k pevski karieri in ji dala zagon, ko ga je leta 1946 vzela s seboj na turnejo po ZDA.
Oba, tako Piafova kot Aznavour, sta odrastla na ulicah živahnega Pariza. Izhajala sta iz podobnega okolja, boemskega uličarstva, bordelov, gledališč, kavarn. In oba sta bila fizično majhna človeka. Ona je v višino merila 142, on pa 160 centimetrov. Predvsem zanj so sprva kritiki trdili, da je ob tem, da je pregrd in da slabo poje, tudi premajhen. Zasebno nista bila nikdar par. Oziroma: »Bila sva kot bratranec in sestrična. Nikdar nisva imela ljubezenske afere in to naju je ohranilo.« Osem let sta bila nerazdružljiva. Ne nazadnje mu je Piafova svetovala, naj si operira nos, skupaj pa sta leta 1951 preživela tudi težko prometno nesrečo.
Za svoje čase preveč neposreden
Aznavour je bil armenskega rodu. Njegov oče Michael Aznavourian je odrastel v Tbilisiju v Gruziji, njegova mati Knar je pa izhajala iz turškega Izmirja, kjer sta sprva tudi živela. V Francijo sta prebegnila po turških pogromih nad armenskim narodom, v katerem je bilo pobitih približno milijon in pol Armencev. Načrtovala sta selitev v ZDA, vendar se jima je zapletlo s pridobivanjem vizuma in sta zato ostala v Parizu. Tam se je leta 1924 rodil tudi Shahnour Varinag Aznavourian, kot se glasi Aznavourjevo izvorno ime. Glavni družinski prihodek je bila armenska restavracija, ki jo je vodil njegov oče, vendar pa je bilo družinsko okolje umetniško. Oče je veljal za dobrega pevca, mati je bila igralka.
Še kot otrok je na oder najprej stopil kot igralec oziroma plesalec, zaradi česar je pri devetih letih tudi zapustil šolo. Obenem je bil avtor, komponist in tekstopisec. Avtor posebne vrste. Skladati je začel pri dvajsetih. Čeravno je bil Piafovi njegov pristop ljub, pa kritiška javnost ni bila navdušena. Za svoje čase je bil preveč neposreden, ali kot je dejal režiser Jean Cocteau: »Pred Aznavourjem obup ni bil priljubljen.« Aznavour je sicer igral v osemdesetih filmih. Med drugim v z Oskarjem nagrajenem Pločevinastem bobnu.
Napisal tisoč skladb, posnel sto plošč
No, vsaj enakovredno z igro in petjem je bil pisec. V besedilih se je dotikal tem, ki se jih pred njim tekstopisci niso. Posilstva, depresija, nizka stanja samospoštovanja, alkohol, partnerske težave težke kategorije, soproge, ki se zdijo soprogom nepovratno neprivlačne, povrh začinjeno s težavami s prostato. Že začel je tako.
Pesem Après L’amour (Po ljubezni), slavospev postkoitalni blaženosti, je bila leta 1955, ko je izšla, na francoskem radiu prepovedana. Podobne kontroverze je sprožil s Comme Ils Disent iz leta 1972, v kateri je glavni junak homoseksualec, ki čez dan živi z mamo v malem stanovanju oziroma se preživlja kot dekorater, vendar živi za noči, v katerih blesti preoblečen v žensko v gejevskih klubih. »Hotel sem zlomiti sleherni tabu,« je dejal o tem, da se je v besedilih loteval tem, ki se jih ni nihče drug.
Oprijel se ga je vzdevek francoski Sinatra. S slednjim je imel tudi duet. Tako kot z mnogimi drugimi: z Lizo Minelli (s katero sta bila ljubimca), Deanom Martinom, Placidom Domingom, Stingom, Celine Dion, Bryanom Ferryjem, Eltonom Johnom, Juliom Iglesiasom, Lucianom Pavarottijem. Napisal je več kot 1000 skladb, posnel več kot 100 plošč, pa vendar je obče najbolj znana She, hit z britanskih lestvic leta 1974, ki je med mlajšim občinstvom znana po prepevu Elvisa Costella oziroma iz filma Notting Hill.
Aznavour, ki je na odru stal do konca svojih dni, je v vsakem primeru zadnji iz prageneracije popularne glasbe.
