S smrtjo igralke Štefke Drolc (1923–2018) je Slovenija izgubila še eno poslednjih pričevalk »davnih« časov, časov, ki jih Slovenija sistematično pozablja, ker se jih očitno sramuje tudi v tistem delu, ko bi lahko bila nanje ponosna. Časov po vojni, ko so umetniki neumorno in z vso zagnanostjo skušali obnoviti ranjeno skupnost.
Štefka Drolc, ki je že kot srednješolka pred drugo svetovno vojno nastopala na mariborskem Ljudskem odru, nato doživela strahotna leta vojne, ko je rodila tudi nezakonskega otroka, po vojni pa, ko je bilo mariborsko gledališče spet slovensko, nekaj let igrala v njem; v tem času je odigrala tudi svojo prvo filmsko vlogo Tildice v Štigličevem filmu Na svoji zemlji. Nato je odšla v Trst, kjer so Slovenci igralce, ki so jim na oder prinesli slovenščino, častili kot bogove. To obdobje, ko je nastopala tudi po vaseh in odrčkih, jo je, kot je povedala, zaznamovalo za vse življenje.
Trst je bil tudi njena odskočna deska za zaposlitev v ljubljanski Drami, kjer je delo nastopila leta 1960 in tam ostala do leta 1990. »Moj dom je gledališče, kjer sem največ preživela ter največ dala, največ izrazila, največ občutila, največ dobrega naredila,« je nekoč opisala svoje delo, svoje življenje.
V tridesetih letih je ustvarila vrsto izjemnih igralskih kreacij, od Ismene v Sofoklejevi Antigoni do Evripidove Medeje, od dr. Zhandove v Dürenmattovih Fizikih do Winnie v Beckettovi igri O, krasni dnevi. Njena igra je bila izrazito nabita s čustvi, ki jih je bila zmožna temeljito menjevati, od miline k strasti, od krhkosti k strogosti. Igrala je tudi v neinstitucionalnih gledališčih; še posebej odmevna je bila njena vloga v Dogodku v mestu Gogi v produkciji Koreodrame. Delo je nadaljevala tudi po upokojitvi, tja v častitljivo starost.
Od leta 1982 je Drolčeva poučevala tudi na ljubljanski akademiji za gledališče, film, radio in televizijo, kjer je leta 1984 postala redna profesorica za umetniško besedo; svoje znanje je predajala kar nekaj generacijam mlajših slovenskih igralcev.
Širšemu krogu je Štefka Drolc postala znana predvsem prek filmov, kjer je zaradi svoje miline in topline pogosto igrala materinske like tudi, ko je šlo za ljubezensko razmerje. Tako je bilo že v filmu Na svoji zemlji, pa tudi v Čapovem Našem avtu in Klopčičevem filmu Na papirnatih balonih; šele v študentskem filmu Pavle Marka Naberšnika leta 2002 zaigra tudi temno plat materinskega lika, posesivno obsedenko. Sama je najbolj cenila svojo vlogo v Duletićevem filmu Na klancu, v filmu z veliko nemimi prizori, ki pa zgovorno govorijo o krivici, nesreči, bolečini; slavni prizor je tisti, ko Francka teče za vozom.
Za svojevrsten poklon njenemu življenju in delu je leta 2012 poskrbel režiser Vlado Škafar, ki je posnel celovečerni dokumentarec z naslovom Deklica in drevo, v katerem sta Štefka Drolc ter igralska kolegica in prijateljica Ivanka Mežan povedali svoji življenjski zgodbi. Ob 90. življenjskem jubileju so ji naklonjenost in spoštovanje izrazili tudi v ljubljanski Drami z doživetim in ganljivim gledališkim večerom.
