Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) je danes z 12 glasovi proti trem zavrnilo zahtevo bolivijske vlade, ki je zahtevala, da se sosednji državi Čilu naloži, da se mora pogajati o suverenem dostopu Bolivije do Tihega oceana. Sodišče tako ni pritrdilo velikim pričakovanjem te andske države, ki jo vodi Evo Morales. Sodišče meni, da se Čile kljub številnim dvostranskim pogovorom ni v nobenem uradnem dokumentu zavezal k pogajanjem o prepustitvi dela svojega teritorija Boliviji, ki bi ji omogočil suveren dostop do morja.
Razsodbo sodišča ICJ je javnost obeh držav pričakovala z velikim zanimanjem. Bolivijski predsednik je že pred časom sprožil obsežno diplomatsko akcijo in odpotoval v Haag, kjer je v palači ICJ prisostvoval izreku razsodbe. Čilski predsednik Sebastian Pinera pa je odločitev sodišča OZN pričakal skupaj s svojo ministrsko ekipo doma v vladni palači.
Desetletja neuspešnih pogovorov
Že več kot stoletje star spor med državama je nastal po tako imenovani pacifiški vojni med Čilom in perujsko-bolivijsko konfederacijo v letih od 1879 do 1883. V tej krvavi vojni, ki je potekala pretežno v Tihem oceanu, je bila konfederacija poražena, Bolivija pa je posledično izgubila okoli 120.000 kvadratnih kilometrov ozemlja. Leta 1904 sta Čile in Bolivija podpisala mirovni sporazum, s katerim je bila določena nova meja med državama. Čilu je pripadel osvojeni teritorij, s čimer je Bolivija dokončno izgubila 400 kilometrov obale in s tem tudi izhod na morje oziroma dostop do Tihega oceana. A predmet razsodbe ICJ ni bil ta še danes veljavni sporazum, temveč samo zahteva za pogajanje o izhodu na morje.
Bolivija se nikoli ni sprijaznila z izgubo lastnega izhoda na morje, čeprav ji Čile omogoča uporabo svojih pristanišč za izvoz in uvoz blaga. Še vsak bolivijski mandatar doslej je imel v vladnem programu zapisana prizadevanja za izhod na morje, tudi Morales. Od podpisa omenjenega sporazuma leta 1904 do danes so med državama potekali številni pogovori, ki pa so vselej propadli bodisi zaradi ambicije ene strani ali nezaupanja druge. Dogovoru sta se še najbolj približala Morales in nekdanja čilska predsednica Michelle Bachelet v času njenega prvega mandata (2006–2010).
Dobro voljo zamenjali z zavezo
V zvezi z bolivijsko tožbo pri ICJ so pomembni zlasti pogovori v letu 1975, ki so potekali med dvema diktatorjema – čilskim Augustom Pinochetom in bolivijskim Hugom Banzerjem. Pinochet je bil bolivijskemu samodržcu takrat pripravljen odstopiti del obale s pasom kopnega ob meji z Bolivijo. Banzerju je poslal pismo, v katerem je zapisana pripravljenost za pogovore, vendar ni nikjer izražena namera za pogajanja. Pogovori so na koncu propadli, leta 1978 so bili prekinjeni tudi diplomatski odnosi med državama. Prav na omenjeno pismo pa se je oprl Morales v tožbi, vloženi pri ICJ pred petimi leti. Bilo je tudi njegov glavni argument za bolivijske zahteve. Prva zahteva je, naj se Čilu naloži obveza, da privoli v pogajanja z Bolivijo z namenom, da se doseže sporazum o bolivijskem popolnem in suverenemu izhodu na Tihi ocean. Druga je, da Čile ni izpolnil omenjene obveze, in tretja, da mora Čile omenjeno obvezo »formalno izpolniti v dobri veri in v razumskem roku ter na učinkovit način«.
Santiago se je branil z argumentom, da je mirovni sporazum iz leta 1904 veljaven in legitimen, da ga Čile spoštuje in da Boliviji omogoča uporabo čilskih pristanišč. Čilski zagovorniki so navajali citat iz sporazuma, ki pravi: »Čile priznava v korist Boliviji in za vedno, najširšo in svobodno pravico do trgovinskega prehoda prek svojega ozemlja in pristanišč.« Zanikali pa so, da je Čile kadar koli ponudil suveren izhod na morje. Menili so, da je Bolivija zamešala »pravice z željami«, da se Čile nima obveze pogajati o izhodu na morje in da so bili pogovori v zadnjih 60 letih izraz dobre volje. Za bolivijske želje in za Moralesa, ki si je obetal lepo promocijo za ponovno kandidaturo na predsedniških volitvah prihodnje leto, pomeni razsodba ICJ hladen tuš.
