Akademski bojkot

Tej ugotovitvi ne ugovarja nihče, različne so samo razlage o nuji tako imenovanega začasnega omejevanja človekovih in državljanskih pravic, ki je za Izrael in njegove podpornike povsem upravičeno, gledano iz zornega kota varnosti države in državljanov, dokler ne bo zagotovljen stabilen mir na Bližnjem vzhodu, za druge pa je temeljni vzrok za to, da do slednjega ne pride. So tudi takšni, ki tamkajšnje razmere enostavno imenujejo apartheid, ne v njegovi do potankosti razviti obliki, kakršno so poznali na jugu Afrike, ampak v posodobljeni, vendar civilizacijsko nič manj nesprejemljivi inačici. Mednje sodi John Cheney-Lippold, profesor s področja digitalnih medijev in kulturoloških študij na michiganski univerzi, ki je svoji študentki Abigail Ingber odrekel obljubljeno priporočilno pismo, ko je izvedel, da ga potrebuje za študij v Izraelu. Njegovo elektronsko sporočilo, v katerem navaja, da »so se mnogi univerzitetni oddelki zavezali akademskemu bojkotu Izraela v podporo Palestincem v Palestini« ter da »ta bojkot vključuje pisanje priporočilnih pisem študentom, ki nameravajo tja«, je Abigail posredovala Klubu Z, organizaciji, ki skrbi predvsem za izobraževanje mladih judovskega porekla v ZDA. Nadaljevanje je bilo predvidljivo: na profesorja se je zgrnil orkestriran val obtožb o antisemitizmu, z zahtevami po njegovi izključitvi z univerze. Resnici na ljubo John Cheney-Lippold nima v sporočilu omenjene podpore univerzitetnih oddelkov, kot se mu je po nerodnosti, pravi, zapisalo, ampak le peščice kolegov, ki so se pridružili mednarodnemu protestnemu gibanju Boycott, Divestment, Sanctions (bojkot, razgaljenje, sankcije) proti izraelskemu ravnanju s Palestinci. A na začetku je (beli) svet tako gledal tudi na apartheid in bo, upati je, te elemente prepoznal tudi v izraelski ločevalni politiki do Palestincev.