Svojo zgodbo o tem, kako se je spoprijela s stisko, je na pogovoru o pomenu psihosocialne podpore pri onkoloških bolnikih, ki ga je pripravilo združenje Europa Donna, povedala mlajša ženska z rakom dojke. Na njeno željo imena ne omenjamo.
Za rakom dojke je gospa zbolela pred nekaj leti, ko ji je bilo 40 let. Občutila je strah pred tem, kako se bodo stvari razvijale, kako bosta potekala zdravljenje in operacija. Najprej je prišla na vrsto operativna odstranitev dojke, potem kemoterapija, kar je vse nekako zmogla. Zalomilo pa se je po obsevanju, ko se je pojavila nespečnost. Nov udarec je bil tudi pojav limfedema na roki, za njim je prišla utrujenost po kemoterapiji… Zlomila se je leto dni po začetku zdravljenja. »Pred boleznijo sem veljala za močno, odprto, nasmejano osebo. Takrat pa sem imela občutek, da sem sama v tem: bila sem brez partnerja, otrok, starši so bili ostareli, sestra daleč… Za prijateljice veš, da te ne razumejo, zato se jim niti nisem trudila veliko razlagati,« je povedala. Veliko je prejokala.
»Čutila sem, da moram nekaj narediti,« je povedala. V onkološki ambulanti so jo napotili na oddelek za psihoonkologijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Tam je začela obiskovati skupino, kjer je bilo še več bolnic z rakom dojke in razpoloženje se ji je hitro začelo popravljati, se spominja. »Skupina mi je zelo olajšala vse skupaj, saj sem spoznala prijateljice, s katerimi sem se lahko pogovarjala.« V tem obdobju je tudi veliko brala in se veselila rekonstrukcije dojke, saj jo je sprememba telesa zelo obremenjevala in je imela zaradi tega zelo nizko samopodobo.
Ko je končala s skupinsko obravnavo na oddelku, je nadaljevala s pogovori v skupini za samopomoč, ki je potekala v okviru združenja Europa Donna. Bolnice vabi, naj se tudi same obrnejo po pomoč, kjer koli je na voljo. Njo je ta izkušnja obogatila, saj je skozi proces bolje spoznala sebe. lo
