Način življenja nas dela nestrpne. Vse gre hitro, hitreje. Tudi mi ne znamo več počakati, a življenje ni samo pritisk na tipko »enter«. Znebiti se smeti čim prej. Kaj pa je peljati prazno pločevinko piva ali kakšne druge pijače v avtu domov? Prevelik napor? Ali se dotični morda slabo počuti v družbi prazne pločevinke ali plastenke? Kdo bi vedel. Najhitrejša in najlažja rešitev problema je odprto okno in zamah z roko… Okolje sprejme vse. Nima niti možnosti izbire. Za katero se sami, vsaj deklarativno, zelo borimo. Imam občutek, da bi lahko v nedogled ponavljali akcijo Očistimo Slovenijo, pa bi se druga stran že potrudila, da bi bila akcija naslednje leto spet smiselna. Žal. In če mislite, da je pločevinka laškega v travi kaj bolj ekološka, ker je zelena, kot pločevinka uniona, ste daleč od ekologije.
Nestrpnost prevladuje tudi na drugih področjih življenja. Vsako težavo ali nekaj, kar nam ni všeč, hočemo rešiti tako rekoč včeraj. Tako se obnašamo do narave, do beguncev, pa tudi do ljudi v naši okolici. Nestrpni smo na cesti, v vrsti pred blagajno, ker je »blagajničarka prepočasna« ali ker je nekdo malo bolj neroden in zlaga izdelke prepočasi v vrečko, morda malo preveč premišljuje, kaj narediti s to kartico, kaj z drugo… Skratka, kadar smo mi čakajoči, gre vse prepočasi, kadar pa nas čakajo drugi, imamo pravico do zasebnosti, do ustrezne in prijazne obravnave (pri zdravniku), skratka, nočemo se počutiti, da nam nekdo diha za ovratnik ali nas nestrpno opazuje. Saj to res ni prijetno, tudi meni ne. Najbolje si je take trenutke »uštevilčiti«. Nova beseda? Upam, da je vsaj ustrezna, tudi če jo je že uporabil kdo drug.
Če je nekdo počasen na bankomatu, najbrž izgubimo največ minuto ali dve. Kadar nekdo v križišču malo počasneje spelje, gre največ za deset, dvajset sekund. Tudi v drugih situacijah lahko z malo razmišljanja pridemo do takih številk. In potem se iskreno vprašajmo, ali se zaradi tega res splača biti nestrpen. Koliko časa pa sami dobesedno zapravimo v življenju za kakšne neumnosti? Najbrž dosti več.
