Naj mi oprostijo vsi, ki to že vedo – Nejc Zaplotnik je bil eden naših vrhunskih alpinistov, ki je hodil nekoliko bolj po svoji poti, Poti, in ni prišel na cilj. Morda ga sploh ni imel, no, vsakič sproti že, a gre vendar za prispodobo. V času moje mladosti je imel pridih nekega kulta, morda je to prehud izraz, ampak bil je priljubljen pri mlajših, ker je gledal na svet nekoliko bolj duhovno, drugače od takrat prevladujočega načina v socialistični Jugoslaviji. Vsebino knjige bi, bolj na grobo, morda lahko strnili v stavek, da je važna pot in ne cilj. Ko pridemo na cilj, dostikrat dobimo občutek nekakšne izpraznjenosti, med potjo in pripravami nanjo pa doživimo marsikaj, kar nas notranje obogati, naberemo si novih izkušenj. Zdi se mi, da si v današnjem svetu iz dneva v dan postavljamo nove in nove cilje, majhne, še manjše in tudi velike, ob tem pa pozabljamo na pot do njih. Pomembna ostaja le še izpolnitev, cilj, do katerega je treba priti čim hitreje in po čim krajši poti. Skratka, dirka. Spominjam se, kakšne občutke sem imel, ko smo se v mojih otroških letih odpravljali na počitnice na morje. Tisto pričakovanje, priprave, fantazije, kako bo, ko bom lahko po dolgi in vroči vožnji skočil v hladno in čisto vodo. Zgodnje vstajanje, še pred svitom, da bo manj prometa. Še ves omotičen sem se spravil v avto, a potem nisem mogel več zaspati. Od pričakovanja. Skoraj bi lahko rekel, da sem občutil vsak kilometer poti. In v zgodnjem jutru prvi pogled na morje, na širjavo, ki se je raztezala v neskončnost. Ko smo prispeli, je bil prvi skok v vodo res nekaj odrešujočega, potem pa je ta čar nekako izginil. Saj je bilo luštno, a pričakovanja ni bilo več, vse je bilo tam, škržati, valovi, školjke, vročina, skale… V spomin se mi je najbolj vtisnila pot, same obmorske počitnice pa ne.
Dandanes, ko si zadam neki cilj, na primer s kolesom na Krim, se zalotim, da komaj čakam, da bom na vrhu. Saj je lepo, garanje je za mano, dol gre kar samo, razgledi naokoli… A kakšna škoda je tistega časa, ko sem na poti! Zakaj ga ne bi občutil, se ga polno zavedal?! Uživajmo v poti, pa ne samo taki, otipljivi, tudi v miselni poti, ki jo prepotujemo, ko skušamo doseči neki manj materialno otipljivi cilj.
