Pa pride 2. svetovna vojna, ki do obisti zareže med pridno in pohlevno ljudstvo. Velikokrat se je po slovenskih domovih na podeželju zbrala družina in se je oče odločil, da bo šel Slavko k domobrancem, Ivan pa k partizanom. Pozneje pa bomo že videli, kako se bo izteklo. A hudič ima vedno mlade. Domobranci in bela garda ter njim podobni so prisegali Cerkvi, kralju in velikemu vodji, partizani pa Titu in domovini. Nedolžna kri je tekla v potokih. Nemci in sprva tudi Italijani so v boj, v prve vrste, rinili belogardiste, in ko so ti skoraj dokončali krvavo raboto, so navalili še sami. Padali pa so domači ljudje, tako rekoč bratje.
Sovraštvo in zamere pa so se nabirali do bridkega konca na eni strani in veličastne zmage na drugi. Meje slovenstva so se premaknile na pravičnejšo mejo, sovrag je bil strt, premagan in pregnan v svoj brlog. Kolaborante, ki so le po nuji sodelovali z okupatorjem, in domače izdajalce, ki so se z njegovim orožjem in podporo bojevali proti lastnemu ljudstvo, so doletele za ta zgodovinski čas in po takrat veljavni zakonodaji bolj ali manj upravičene kazni. Ko bodo odprti, za zdaj še nedostopni arhivi, bo morda še vse bolj osvetljeno in jasno.
Bistvo je, da so se tu živeči ljudje spravili med seboj, medsebojno poročali svoje otroke in pozabljali na gorje, ki je tako globoko zarezalo v narodovo tkivo. Rasli smo, preraščali druge in delali male čudeže po vaseh in mestih, ki so cveteli. A 45 let je bilo to za goltne može izza temnih zaves, mlaskajočih jezikov med ostrimi zobmi, moteče. Seme razdora, ki je že bilo prekrito s prstjo pozabe, so potegnili na plano in ga počasi dajali v rodovitna tla. Že skoraj ugasnjeno iskrico sovraštva in nestrpnosti so razpihali do žarečega plamena ter zajahali bojne konje.
In kaj imamo sedaj?
Imamo cvetoče gospodarstvo, ki se trudi napolniti pogoltno državno blagajno, pridne ljudi, ki bi radi za svoje opravljeno delo pošteno plačilo, in politike, ki ne vedo, kako naprej in komu ustreči, da bi le ostali in obstali na oblasti. Na žalost imamo tudi osebke obeh spolov z doktorskimi in drugimi nazivi na kvadrat, ki bi radi prenovili zgodovino in opravičili najbolj zavržna dejanja tega ljudstva in ugodili kleru, ki je z nacionalizacijo že dobil nazaj odvzeto premoženje, pa čeprav je del imetja že bil prodan in poplačan.
Strahotno pa me moti dejstvo, da obskurni politiki s slo po maščevanju uprizarjajo gonjo proti zavednim državljanom, ki v svojem prostem času in za svoj denar gojijo vrednote in tradicijo NOB ter s postroji svojih spominskih enot popestrijo slavnosti, svečanosti in komemoracije v spomin na upor in zmago proti nacifašizmu. In dosegli so svoje. Žal.
Upanje nikoli ne umre in v revni družini se vedno najde skorja kruha za lačnega, v pozitivni družbi pa razumevanje za različno misleče.
Branko Đukić, Straža
