Riko Debenjak (1908–1987) se je rodil pred 110 leti v Kanalu ob Soči in je kraj kasneje večkrat obdaril z grafičnimi listi. Vihre prve vojne je preživel kot begunec, se šolal na ljubljanski realki, v Tolminu in v Beogradu. Ko je tam leta 1937 končal višji akademski tečaj slikarstva, je edini razstavljal ob profesorjih na jubilejni jesenski razstavi in pripravil še samostojno razstavo, ki se je je udeležila slovenska vlada. Prodal je skoraj vse slike, dobil pa tudi jugoslovansko državljanstvo in se odpravil v Pariz. V začetku druge svetovne vojne se je vrnil v Ljubljano, spoznal Božidarja Jakca in se začel zanimati za grafiko. Z družino je zaživel v nekdanjem ateljeju Riharda Jakopiča, brez vode in z oddaljenimi sanitarijami, vse do leta 1955.
Kot docent se je pridružil profesorskemu zboru ALUO in se, da bi znanje posredoval študentom, posvetil raziskovanju grafičnih tehnik, kar je uporabil tudi v lastni praksi. Po jedkanici in suhi igli je izrazni jezik sistematično gradil tudi v lesorezu in akvatinti, ki mu je omogočila večbarvnost in ploskovni razmislek. Bil je v organizacijskem odboru za 1. grafično razstavo, kasneje pa je na bienalnih prireditvah, ki so se izvile iz nje, tudi redno razstavljal in dvakrat prejel veliko častno nagrado.
Pariz, drugič
Leta 1957 se je odzval povabilu Johnnyja Friedlaenderja, enega največjih povojnih grafikov in skorajda vrstnika, ter šel ustvarjat v njegov pariški atelje. Po vrnitvi je v Ljubljani vzpostavil pedagoški prijem z eksperimentom usklajevanja likovnih in tehničnih komponent, ki je postal delovna metoda pouka grafike.
Bil je velik oboževalec astronomije, in ko je 4. oktobra 1957 v vesolje poletel Sputnik, je ustvaril grafiko Človek in prostor, v kateri je prvič uporabil ekranski okvir, kar je nadaljeval v ciklu Magične dimenzije (1967), ki je bil v svojem času zelo popularen in obsega skorajda 40 listov.
Slovencem so najbolj znane Kraševke (1952) pa Kraška kariatida (1957), mednarodno pa je postal znan s prvim slovenskim barvnim ciklom grafik Panjske končnice (1953), ki daje videz prihoda sodobnosti, ki je pri Debenjaku utišana z izbiro skorajda etnografskih motivov: nečk, greblc in glavnikov, ometa, morskega dna, drevesne skorje in ne nazadnje pogleda v nebesni svod, ki se pne nad nami. A motivi so bili le izgovor, da je z grafiko počel, kar v našem prostoru še ni bilo storjeno – eksperimentiral je s ploskvami, barvo in svetlobo, materialnostjo na papirju, robove v ciklu Drevo, skorja, smola je jedkal do perforacije, sestavljal grafične matrice in ni upošteval več pravokotnika grafičnega lista, ampak obliko obdelane matrice, ki na list ne odtisne le motiva, temveč tudi njegov obris.
Akademska kariera
Debenjakova akademska kariera je napredovala do statusa prorektorja (1971–1972), prevzemal pa je tudi druge kulturno pomembne funkcije in že v začetku 60. let postal predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov, nato pa tudi predsednik zveze jugoslovanskih republiških društev. Seveda se je umestil tudi v Grupo 69, ki jo je direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik zasnoval, da bi najboljše slovenske umetnike predstavljal in tržil tudi mednarodno. Ob tem je bil Debenjak tudi učitelj večine pomembnih slovenskih grafikov: Makuca, Jemca, Bernika, Borčiča, Boljke, Maraževe, Jesiha, Logarja in drugih.
Pregledno razstavo v MGLC je zasnovala največja poznavalka slovenske grafike Breda Škrjanec, na ogled pa so najpomembnejši grafični cikli, izbor ilustracije in nekatere slike. Da vsa dela silijo v prvi plan in se oko zatakne vanje, ne pa v prostor ali način postavitve, je poskrbel kipar Damijan Kracina. Moti le, da je treba ves čas tekati med deli in informativnimi papirji, nalepljenimi na steno ob vhodu v vsako sobo, le čestitamo pa lahko, da so na ogled Debenjakove grafične plošče, ki jih je mogoče tudi otipati. Ob koncu novembra v MGLC obljubljajo tudi katalog, za katerega je upati, da bo Rika Debenjaka ovrednotil za sodobni čas.
