Pa pustimo maskoto gorilo letošnjega Bitefa ob strani: četudi je trendovsko imeti pozitivno mnenje o svetu brez ljudi, se predstave v prvem delu festivalskega programa kljub vsemu še držijo človeškega obstoja, četudi je ta v svojih poslednjih dneh. Marksistično nihanje med pojasnjevanjem in delovanjem je bistvo dramaturgije, ki letošnjo selekcijo Ivana Medenice in njegove desne roke Filipa Vujoševića spremlja vse od festivalskega uvoda s komadom Odilo. Zatemnitev. Oratorij.Petra Mlakarja in Dragana Živadinova pa tja do Frljićevega aktualiziranja Pirandellovega poigravanja z mejami gledališča in resničnosti v delu Šest oseb išče avtorja.
Odilo se konča z odkritim odporom proti ponavljanju zgodovine z naivnim, a tudi skoraj norim izstopom iz gledališke realnosti kot metonimije želje po skoku z vlaka zgodovine, ki danes spet vozi v propad. Avtorska interpretacija finala Pirandellovega besedila pa je eksplozivna, smrtonosna in provokativna. V želji po aktivaciji občinstva ne uporablja atraktivne vizualizacije Živadinovovega tipa, temveč ima raje individualno akcijo v smislu oboroženega upora in zastavitev povsem konkretnega in metafizičnega vprašanja: »Kdo je vaš avtor?«
Pragmatično proevropsko
Regionalnim uspešnicam navkljub je festival, katerega kulturno-politična agenda je pragmatično proevropska, vseeno morala odpreti evropska produkcija – Suita št. 3 Evropa francoskega režiserja Jorisa Lacosta in njegovega kolektiva Enciklopedija besed. Ta je bila kot nalašč za uvodno slovesnost: tipična evropska koprodukcijska stvaritev, ki je svojo stroškovno učinkovitost vračunala v dolgo življenje festivalov in turnej, nadaljevanje z nagradami ovenčane predhodnice.
A če je bila druga Suita zanimivejša kot formalno raziskovanje (ne)moči izvedbene ekspresivnosti jezika, ostaja tretja le njen z glasbo oplemeniteni odmev, na ravni političnosti pa je povsem nevpadljiva. Z izbiro najrazličnejših izjav, od nevarno tendencioznih političnih govorov do banalnosti skrajno ekstrovertiranih youtuberjev pretvarja vse v isto nočno moro. Ko hoče bahavo pričati o civilizacijskem propadu, previdno pazi, da ostane dopadljiva in v svoji politični korektnosti neprovokativna.
Provinca v središču
Bistveno zanimivejši, in to ne samo na ravni estetske provokacije, je Bolivud, avtorski projekt uveljavljene srbske dramatičarke Maje Pelević v produkciji beograjskega narodnega gledališča. Skozi estetiko trash muzikla z neverjetnim, a za tranzicijsko realnost delov vzhodne, pa tudi preostale Evrope ne povsem nepredstavljivim zapletom prinaša slikovito, četudi ne vedno do konca izbrušeno veselo apokalipso nasledstva boljših časov in njegovih vrednot: človekovih pravic, morale, solidarnosti in – ob nevarnosti, da to zveni patetično – umetnosti. Da je na koncu produkcija nacionalne Drame videti kot amaterski kič iz province, je ob avtoričinih referencah in njenem nedvomnem talentu za reševanje nerešljivega dokaz, da je to delo primer pravega bitefovskega izbora.
Iz povsem drugih razlogov to drži tudi za najbolj pričakovano predstavo letošnjega programa: GORKI – Alternativa za Nemčijo? režiserja Oliverja Frljića. Njegovo prvo delo v kultnem berlinskem gledališču Maksima Gorkega nosi ime istega ruskega pisatelja kot gledališče, a je danes znak za alternativno, politično provokativno in angažirano, pa ne le v gledališkem smislu. Predstava se v prvem delu resnično ukvarja z notranjimi vprašanji angažmaja skozi repertoarne odločitve, politične geste ne zgolj na odru, v drugem delu naslova pa namiguje na skrajno desno parlamentarno stranko. Z že prepoznavnimi postopki, kar pa ne pomeni, da niso še naprej učinkoviti, uspeva Frljiću odkriti tako pomanjkanje obstoječega levega angažmaja kot tudi postaviti vprašanje o smislu demokracije, nacionalnih mitov in osebnih izbir. Predstava, ki je sicer nedvomno pomembna tudi zaradi lokalnega konteksta, gledalcem, ki so vajeni avtorjeve estetike, vendarle ne ponudi ne moči ne zapeljivosti njegovih zgodnejših del.
Prvih nekaj udarnih dni 52. Bitefa je pričalo o tem, da regionalna produkcija ni tako nepomembna, kot včasih kdo obupano misli, a tudi o tem, da ima beograjski festival moč in voljo, da nekdanje nove gledališke prakse prepozna tudi na svojem dvorišču. V širšem smislu Bitef dokazuje, da ljudje na svetu še vedno so, ker so gledališča polna, aplavz pa je včasih celo nalezljiv. Za svet to morda ni (in ne bo) dovolj, a za festival je.
