Kljub temu da znanstveniki ne morejo izmeriti čustev psov oziroma ugotoviti, kako srečni ali nesrečni so, se vseeno strinjajo, da psi imajo čustva. Čeprav to, kako se počutijo, lahko vemo le približno, je jasno, da gre za empatične živali. Zato pse vse bolj uporabljajo v različnih terapijah, v katerih zdravniki poskušajo izboljšati duševno zdravje ljudi tako, da jim za družbo dajejo pse, ki jim lahko izkazujejo brezpogojno ljubezen in podporo.
S psi začel že Freud
Za začetnika terapije s psi naj bi neuradno veljal avstrijski nevrolog in utemeljitelj psihoanalize Sigmund Freud. Med psihoterapijami, ki jih je vodil v 30. letih prejšnjega stoletja, je ob sebi v pisarni pogosto imel psa Jofija pasme čovčov. Opazil je, da so pacienti, kadar je z njim pes, veliko bolj sproščeni.
Uradno naj bi se začetek terapije z živalmi sicer povezoval z desetnikom Williamom Lynnom in njegovim yorkshirskim terierjem Smokyjem, s katerim sta med drugo svetovno vojno obiskovala ranjene vojake po bolnišnicah v Novi Gvineji in jih skupaj bodrila. Za prvi dokumentirani primer terapije s psom pa kljub temu velja šele tisti iz leta 1960, ko je ameriški psihoterapevt Boris M. Levinson vztrajal, da navzočnost njegovega psa pri seansah daje novo dimenzijo v psihoterapiji z otroki. Svoje stališče, da so psi lahko pomemben pomočnik pri zdravljenju ljudi, je branil kljub napadom kolegov, da gre za nesmiselno početje.
A če psi dokaj dobro razumejo nas, mi pogosto še vedno narobe razumemo pse. Lastniki psov na youtubu in družbenih omrežjih radi objavljajo posnetke svojih hišnih ljubljenčkov, ki najprej naredijo kaj slabega, na primer raztrgajo odejo, nato pa pogledajo lastnika z očmi, na prvi pogled polnimi občutkov krivde. V resnici pa, poudarjajo strokovnjaki, ne gre za krivdo ali priznavanje krivde, ampak izražanje podrejenosti in prošnjo psa, da ne bi bil kaznovan oziroma da mu lastnik ne bi česa naredil.
Ker se na naše razumevanje pasje govorice telesa ne moremo popolnoma zanašati, se lahko opremo tudi na hormone, ki jih v določenih situacijah izločajo psi. Raziskave so pokazale, da ko božamo psa, ta izloča večje ravni oksitocina, ki naj bi pomagal pri sprostitvi in utrjeval vezi med človekom in živaljo tako kot v primeru matere in otroka. Glede na to, kar vemo o tem hormonu, lahko sklepamo, da pes v božanju uživa in s tem izraža naklonjenost do človeka. Po drugi strani pa se bo pri psu v neprijetnih situacijah, kot je ta, da ga za dlje časa pustimo samega, povišala raven stresnega hormona kortizola, kar pa je pomemben znak, da se pes počuti nelagodno in si želi, da bi ga čim manj puščali samega.
