Brexit je v Britaniji porušil politične tradicije in pripadnosti. Po zadnjem štetju je v štirih največjih strankah ustvaril že devet pravih brexitskih frakcij. V vladajoči konservativni stranki štiri, v vodilni opozicijski laburistični stranki tri. Za posebni frakciji bi morali imeti še Škotsko nacionalno stranko in pa člane različnih strank, ki sestavljajo koalicijo protibrexitskih »križarskih vitezov« pod taktirko evroentuziastičnega vodje liberalnih demokratov Vincea Cabla.
Politična napetost se je včeraj prepričljivo zrcalila med starim ritualom v parlamentu. Sredina vprašanja premierki so se spremenila v kričavo izmenjavo dobrih vprašanj in izmikajočih odgovorov Therese May, ki so jo obtožili, da ne naredi ničesar proti žgočim krivicam v družbi ter da ni sposobna voditi vlade in države. To so bila zadnja vprašanja zanjo pred jesenskimi kongresi strank. Na kongresu konservativcev pričakujejo najmanj začetek konca politične kariere Mayeve.
»Samomorilska bombašica«
Brexit je v britansko politiko v najboljšem primeru prinesel nepredvidljivost, v najslabšem pa kaos. Govori se o novih predčasnih volitvah, o novem brexitskem referendumu, o razcepih v obeh največjih strankah, konservativni in laburistični, in celo o nastanku novih strank. Največ pa se spet govori o tem, ali je nekdanji zunanji minister Boris Johnson, ki je odstopil zaradi premierkinih predlogov mehkega brexita, zbral dovolj poguma za naskok na premierski stolček. Napovedal ga je, ko se je v članku grdo znesel nad Mayevo. Obtožil jo je, da je s svojimi brexitskimi predlogi Britaniji nadela samomorilski jopič, detonatorje pa izročila Bruslju. Johnson, ki se vse bolj gre inteligentno britansko različico Trumpa, je znan po bogatem nevsakdanjem besednjaku z veliko prispodobami, ki jih večina Otočanov navadno ne razume. To so razumeli vsi. »Odprli smo se stalnemu političnemu izsiljevanju,« trdi Johnson. Pravi, da je EU doslej na pogajanjih dobila vse, kar je hotela, Britanija pa je ponižana.
Vrsta kritikov, tudi v konservativni stranki, misli, da je bila njegova prispodoba s samomorilsko bombašico preveč eksplozivna. Državni sekretar na zunanjem ministrstvu Alan Duncan je dejal, da gre za enega najogabnejših trenutkov v sodobni britanski politiki: »Žal mi je, ampak to je konec politične kariere Borisa Johnsona.« Morda. Morda pa bo naslednji premier, in to samo zaradi brexita. V nasprotnem bi najnovejši škandal, ko se je po njegovi menda že deseti zunajzakonski aferi njegova žena odločila za ločitev, po britanski tradiciji moral pokopati njegovo politično kariero. Toda brexit je res marsikaj v Britaniji postavil na glavo.
Iz Bruslja skodelica strupa
Mayeva utegne odleteti celo prej, kot so ji napovedovali. Posebno zato, ker je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker včeraj odmevno zavrnil ključni del njenih brexitskih predlogov, po katerem bi se Britanija držala pravil EU pri trgovanju, po svoji poti pa odšla glede storitev. Trdi brexitski desničarji v konservativni stranki pravijo, da Juncker od Mayeve zahteva dodatne koncesije oziroma da ji ponuja čašo s strupom, ki jo mora odkloniti. Grozijo, da bo vrsta ministrov jeseni odstopila, če bo Mayeva dala še eno samo koncesijo v brexitskih pogajanjih z EU.
Približno petdeset konservativnih poslancev pa je v torek zvečer v parlamentu odkrito razpravljalo o zamenjavi Mayeve in o popolni prekinitvi odnosov z Evropsko unijo. Glasovanje o nezaupnici premierki jih lahko sproži 48. Med njimi je bil tudi menda molčeči Johnson, ki ga nekateri kritično opisujejo za moža brez (brexitskega) načrta. Bo prišel z njim na dan? Ali pa ga res nima?
