Tako nepogrešljiva za Slovence se čutita tudi Rupel in Jambrek, ki sta po Šarčevem sprejetju mandatarstva uvidela, da je njun favorit pogorel, zato sta skupaj s somišljeniki (Romana Jordan, evroposlanka SDS, dr. Matej Avbelj, profesor evropskega prava z desne, in Tomaž Zalaznik, direktor založbe Nova revija) v slogu 57. številke Nove revije spisala odprto pismo s pozivom, da se sestavi vladajočo koalicijo vseh strank brez Zmaga Jelinčiča in Luke Mesca, piše Aleksander Lucu v novi številki Nedeljskega dnevnika. Prepričana sta namreč, da je dal Beograd Sloveniji prosto pot predvsem zaradi njunih zaslug pri Novi reviji, zato sta prav perverzno pričakovala, da bo zaradi njunega dopisa tudi Marjan Šarec vrnil mandat.
Obnašata se podobno vzvišeno, kot se je članica CK ZKS leta 1948 Vida Tomšič, ko so domačini zahtevali, da naselja iz občin Štrigova in Razkrižje ostanejo v Sloveniji. Ker je takrat takšne »upore« Udba lahko kaznovala kar s streljanjem, je Tito rahlo popustil in je Sloveniji dal Razkrižje, preostalo pa Hrvatom (problem, ki se je vlekel vse do arbitražnega sporazuma, a še ni končan). Vida Tomšič je leta 1993 povedala, da se ni hotela prepirati, ker so slovenski komunisti globoko prezirali hrvaške komuniste zaradi njihovega nacionalizma. S Petrom Kovačičem Peršinom, pisateljem, humanistom in izjemno verodostojnim krščanskim socialistom, je bila ob pogovoru z Vido Tomšič tudi univerzitetna profesorica dr. Cvetka Hedžet Toth, ki se je ob brezčutni razlagi enostavno zjokala. Za pripoved Vide Tomšič je izvedel tudi v socializmu izvoljeni študent poslanec, idealist po duši, Tone Remc, ki je bil med vodilnimi v študentskih demonstracijah leta 1968 v Ljubljani. Ob brezčutju Tomšičeve leta 1993 je bil Remc tako pretresen, da se je napil. Ker je bil izjemno hud sladkorni bolnik, je zaradi tega umrl.
Rupel in Jambrek sta si zamislila, da bi veliko raznorodno koalicijo morala voditi relativna zmagovalka parlamentarnih volitev SDS, ne bi pa bilo nujno, da bi bil na čelu Janez Janša. Bi bil lahko namesto Janeza Janše posledično predsednik vlade Matej Tonin? Toninu so v prvem dejanju sestavljanja koalicije strankarske delnice zrasle v nebo, kajti Šarec in druščina so kar tekmovali, katera funkcijska darila bi mu še dali. Dokler se ni razkrilo, da je bil Tonin pravzaprav potaknjenec desnice brez vsakih resnih namenov sestaviti s Šarcem vlado. Nenadoma so krščanski demokrati NSi postali popolnoma nezanimivi v vsaki resni vladi, potem pa je papež Frančišek nekaj dni pred praznikom Marijinega vnebovzetja še razglasil klerikalizem za perverznost. Prav najbolj zagrizeni klerikalci v NSi (Ljudmila Novak je častna izjema) so Tonina odvlekli od dobro zamišljene koalicije, v kateri bi stranka prvič postala neodvisna in bi sama odločala – brez velike sestre SDS. Tako kot klerikalizem je Vatikan ostro kritiziral praznične procesije s podobo Marije, ki se po južni Italiji in na Siciliji ustavljajo pred hišami mafijcev in molijo za rešitev duš zaprtih šefov cose nostre in ndranghete. To v slovenskih razmerah pomeni, naj najbolj barvno okrašeni slovenski cerkveni šefi ne visijo na vseh shodih desnice in naj ne podpihujejo razmišljanja o krivicah, ki so se zgodile domobranskim kolaborantom, ki kot domoljubi tudi večno razglašajo, da so Slovenci v zamejstvu ostali zaradi nerazsodnosti partizanstva. Enkrat za vselej je treba zapisati, da smo po prvi svetovni vojni izgubili Koroško, Goriško, Trst s primorjem, Istro in večji del Notranjske na pogajanjih v Ženevi, sporazum pa je ustrežljivo podpisal duhovnik in kraljevi minister kot pogajalec dr. Anton Korošec. V isti klopi bi lahko sedela z Vido Tomšič.
Zamaskiranci v slovenskih gozdovih
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kam nas vodi prihodnost v avtomobilizmu, kako pekoče je bilo na festivalu čilija, kakšni so spomini ustanovitelja televizije Vaš kanal Marjana Moškona, kako še vedno odmeva primer zamaskirancev v štajerskem gozdu… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
