Gre za ultramaraton, na katerem morajo udeleženci teči od Jasne v nizkih Tatrah do Bratislave. Konfiguracija proge je zelo razgibana in zahtevna. Tekači so se morali letos avgusta spopadati s hudo vročino, temperature so se gibale med 32 in 42 stopinjami Celzija. »Tekla sem 78 ur in 11 minut. Počitka je bilo zelo malo, ponoči sem si privoščila po štiri ure spanja, a zaradi utrujenosti, adrenalina, masaže in hranjenja skorajda nisem zatisnila oči. V prvem delu trase smo morali tekmovalci premagati kar 3920 višinskih metrov, spustov je bilo za pet kilometrov,« eno najtežjih tekaških preizkušenj na svetu opiše oseminštiridesetletna Špela Šavs iz Preddvora.
Ob nedeljah teče tudi deset ur skupaj
Mama dveh hčera se s športom spogleduje že od svojih mladih let, ko se je posvečala predvsem alpskemu smučanju. S tekom se aktivno ukvarja zadnjih deset let, pomeni ji sprostitev, čas, ki si ga vzame zase. Pa tudi pobeg od službenih obveznosti. Z možem Juretom namreč uspešno vodita družinsko mesnico, kjer Špela poprime za vsako delo.
»Teku tedensko posvetim od 13 do 18 ur, pred ultramaratoni še precej več časa. Kakšno nedeljo tečem tudi po deset ur skupaj. Velikokrat se na trening odpravim že zgodaj zjutraj, pred odhodom na delo. Zadnja leta nad mojim napredkom bedi trener Rajko Podgornik in zelo sem mu hvaležna za vso podporo,« pojasni Šavseva.
Tako je bilo tudi letos na Slovaškem. Špeli je tam ob strani stala številna spremljevalna ekipa, med njimi tudi fizioterapevtka Katja Gros. Sicer navdušena mesojedka Šavseva je v času ultramaratona jedla predvsem lubenice in banane ter makarone in rižote. Za hidracijo je skrbela s kokakolo, vodo in šipkovim čajem. Po prihodu v cilj so se ji sline najbolj cedile ob misli na domače goveje zrezke in pire krompir, a si je željo izpolnila šele doma. »Počitek in dobra hrana sta najboljša regeneracija,« je odločna sogovornica. Zgolj tri dni po napornem izzivu je uspela pozdraviti svoje boleče mišice in že je veselo tekala naokoli.
»Teci Špela, enkrat bo že konec!«
Nadvse lepe spomine ima Špela Šavs tudi na lanskoletni Špartatlon. Za udeležbo na tem ultramaratonu se je treba predhodno kvalificirati. Organizatorji namreč sprejmejo zgolj 390 tekačev z vsega sveta, poleg tega je proga omejena z limiti, pravila so zelo stroga, stik s spremljevalno ekipo je dovoljen samo na določenih kontrolnih točkah.
Resda je ultramaraton od Tater do Bratislave kar sto kilometrov daljši in je morala v cilju svoje tekaške copate zaradi obrabljenosti, ki jo je povzročil razbeljeni asfalt, vreči v smeti, Špela vseeno prizna, da ji je bilo lani v Grčiji težje: »V času tekmovanja mi je umrl oče in še zdaj ne vem, kako mi je zaradi žalosti uspelo priteči do cilja. To sem naredila zanj. Venček iz oljčnih vejic, ki sem ga prejela ob koncu preizkušnje, sem ob vrnitvi domov odnesla na njegov grob in dolgo je trajalo, da sem si opomogla.«
Prav zaradi žalostne izkušnje se Špela v bližnji prihodnosti spogleduje z mislijo, da bi še enkrat odtekla Špartatlon. Želi si ga doživeti v prijetnejši luči in si še zase priboriti zmagoslavni venček.
O svojih dolgoročnih ciljih v tem trenutku Špela težko govori, zagotovo pa bo še tekla dolge teke, saj v tem resnično uživa. Motivacije ji ne zmanjka niti takrat, ko nastopi huda utrujenost, ko se je treba pogovoriti sam s seboj in pozabiti na bolečine.
»Takrat pomislim na bolne ljudi, ki bi radi tekli, pa tega ne zmorejo. Sama sebi prigovarjam – Špela, teci! Enkrat bo že konec! In tako vselej vidim cilj,« zaupa večna optimistka. Prav zaradi njenega iskrenega nasmeha, volje do življenja in pozitivne naravnanosti njene podvige poleg družine ponosno spremljajo tudi njeni sodelavci in številni drugi navijači.
