Tekaškega rolkanja se boste tudi v vlogi rekreativca najbolje naučili pri učiteljih za nordijsko rolkanje ali pri trenerjih teka na smučeh. Pri Zvezi učiteljev trenerjev smučanja Slovenije (ZUTS) namreč od leta 2014 poteka usposabljanje učiteljev in za program je precej zanimanja.
Pa vendar težave nastopijo pri uporabi tekaških rolk, opozarja glavni trener v Nordijskem športnem društvu Medvode Aleš Gros: »Dovoljena je uporaba zgolj na tekaških progah, ki pa jih je v Sloveniji malo – na Kokrici pri Kranju, v Planici in na Rogli. Gre za zelo kratke proge, tako da daljših treningov na njih ni mogoče izvajati, zato so tekmovalci prisiljeni na lastno odgovornost vaditi na odročnih in neprometnih cestah, kolesarskih stezah in so tako nenehno v prekršku.« Malce bolj svobodni, dodaja strokovnjak, smo pri uporabi terenskih rolk, ki imajo napihljiva kolesa premera od 150 do 200 milimetrov. Z njimi se lahko vadeči zapodijo tudi po kolovozih in makadamskih poteh.
Učenje teka na rolkah naj poteka postopoma. Najbolje je, da se osnov drsalnega koraka najprej naučite na rolerjih. »Ko si pridobite dovolj spretnosti in ravnotežja, sledijo treningi na tekaških rolkah. Pri otrocih je to običajno okoli 9. ali 10. leta starosti. V Nordijskem športnem društvu Medvode za prehod uporabljamo otroške skike rolke, ki imajo zavore tako kot rolerji. Otroci uporabljajo manjša kolesa, da so rolke bolj stabilne,« razloži Gros.
Po njegovih besedah ima tekaško rolkanje enake blagodejne učinke kot tek na smučeh: »V eni uri pokurimo 900 do 1000 kalorij, odvisno od hitrosti gibanja in terena. Odlično si krepimo srčno-žilni sistem, saj je aktivnih več kot 90 odstotkov vseh mišic. Rolkanje blagodejno deluje tudi na sklepe. Kdor ima izrabljena kolena, kot jih imam sam, lahko brez bolečin teče na tekaških rolkah več ur. Tudi starejši ljudje so nekaj mesecev po zamenjavi kolka ali kolena lahko tekli na rolkah, medtem ko so imeli pri teku bolečine.«
Največja ovira je strah
Tako kot tekaške smuči se tudi tekaške rolke med seboj razlikujejo glede na tehniko teka – klasično ali drsalno. »Za klasično tehniko so dolge od 70 do 80 centimetrov, imajo širša kolesa, sprednje kolo ima zaporo, tako da se vrti le v smeri naprej. Za drsalno tehniko je najmanjša medosna dolžina 53 centimetrov, čeprav se za treninge čedalje bolj uporabljajo daljše rolke z medosno dolžino 60 centimetrov. Kolesa za drsalno tehniko so ožja in velikosti od 80 do 100 milimetrov. Na hitrost rolk vplivata material in velikost koles. Za treninge uporabljamo kolesa iz naravne ali umetne gume, za tekmovanja pa kolesa iz poliuretana,« pojasni trener.
Tekaške rolke različnih proizvajalcev, tudi slovenskih, je mogoče kupiti tudi v naši državi, a previdnost kljub temu ni odveč. »Tekaške rolke nimajo zavor in za rekreativne namene niso preveč primerne. Ljubiteljskim športnikom zato raje priporočam terenske oziroma skike rolke, ki imajo vgrajeno zavoro in napihljiva, lahko pa tudi poliuretanska kolesa, odvisno od modela. Te rolke se lahko kupijo pri skike trenerjih, ki jih zainteresirani najdejo na spletu,« svetuje Gros.
Dodaja, da se pri rolkanju uporabljajo enake palice kot pozimi za tek na smučeh. Razlika je le v konici, ki mora biti izdelana iz karbidne trdine: »Guma na konicah žal ni primerna, ker ne omogoča dovolj trenja in odrivanje ni mogoče. Obvezna oprema poleg rolk in palic so še rokavice, čelada, očala in ščitniki za kolena. Začetnikom priporočam tudi ščitnike za komolce.«
Strah pred padcem je pri rolkanju največja ovira, Aleš Gros pa rolkanje odsvetuje vsem, ki imajo težave s hrbtenico, in tistim, ki so imeli pred kratkim operacijo lokomotornega aparata. Obilo rolkarskih vtisov se boste navijači lahko naužili tudi v nedeljo, 9. septembra, ko bodo v Medvodah pripravili državno prvenstvo v teku na rolkah, na katerem bo sodelovalo več kot 200 športnikov, tudi Anamarija Lampič, najboljša udeleženka na zimskih olimpijskih igrah v Južni Koreji.