Gospod Sammler se zdi sprva predvsem čudak, danes bi rekli avtist, star gospod, ki vzdržuje skrben red v svoji sobi, ki prisega na utečene rituale in ljudomrzno beži pred svojo sostanovalko, prijateljevo vdovo, in vsemi drugimi ljudmi, vključno s hčerko. Težko hodi in na eno oko je slep. In vendar mu med rednimi vožnjami z avtobusom uspe odkriti, da neki potnik, črnec, vsiljivo razkošno opravljen, ne kakšna uboga para, ob tej uri pogosto prazni žepe in torbice drugih potnikov. Odloči se obvestiti policijo, a New York je vse prepoln velikih rib, da bi se kdo na policiji ukvarjal s tako majhno.
Ta žepar torej postane Sammlerjeva obsesija, še posebno ko se zgodi obrat in opazovalec postane opazovan, ko ga namreč žepar spregleda, mu sledi in mu na čudno mučen, seksualen način zapreti; dogodek močno odseva tudi belsko rasistično fantazmo o seksualni večvrednosti/nevarnosti manjvrednih črncev.
Šele ta mučni pripetljaj razpre Sammlerjevo ozadje, ozadje evropskega Juda, izpostavljenega vsakovrstnemu nasilju, ki mu je v taborišču umrla žena, preživela pa sta on in hčerka, zahvaljujoč sreči in temu, da je Sammler ubil nemškega vojaka. Po zaslugi nečaka, ameriškega Juda, dobita s hčerko zatočišče v ZDA. A se zdi, da sta oba preveč zaznamovana, da bi se tam znašla, se ujela v normalne tirnice. Na roko jima ne gre niti čas, šestdeseta leta, ko se zdi svet v popolni tehnološki (odhod na Luno) in družbeni prenovi, ko se pravila radikalno spreminjajo, ko liberalizem prinaša tako svoboščine kot norosti, a po Sammmlerjevem mnenju nikakor ne tudi več sreče.
Sammler, ki kot lik nekoliko spominja na Herzoga, je tako predvsem nemi opazovalec vseh teh sprememb, ki jih prezira. Še posebno mu gre na živce emancipacija žensk, pri čemer ne manjka seksizma, saj so vsi ženski liki tako ali drugače nori, tako ali drugače na lovu za moškimi, ki večinoma, reveži, pred njimi bežijo. Zapreden je v svoje misli o dobrem in zlem in v svoje evropske reference, predvsem v mojstra Eckharta ter sociologa in filozofa Maxa Webra, o katerem občasno predava na Columbijski univerzi, predvsem pa v svojo medvojno izkušnjo absolutnega zla, ki mu ne pušča upanja v nenasilno prihodnost. Vsaj dokler mu hčerka ne prinese ukradenega teksta indijskega znanstvenika o možnosti življenja na Luni…
Do tretjega obrata pa starca privede spoznanje o neozdravljivi bolezni nečaka, njegovega dobrotnika, a hkrati sumljivega zdravnika, za katerega izve, da naj bi skrivoma opravljal splave. Šele ta bližajoča se smrt in dogajanje okoli nje Sammlerja nenadoma na čuden način pomirita. Šele ta na novo odkrita vez z umirajočim in vsa ta hektika bolj ali manj norih sorodnikov ga postopoma naredita zmožnega stika z drugim, zmožnega odpovedi svojemu nenehnemu presojanju in sodbam.
