Srečanje z letošnjim vileniškim nagrajencem Ilijo Trojanowom, lanskim prejemnikom istega laskavega naziva Jurijem Andruhovičem in slovensko avtorico v fokusu Mojco Kumerdej se je sukalo okoli osrednje letošnje festivalske teme »pisati in preživeti«. Nekoliko kontradiktorno se zato zdi, da je potekalo v NLB Centru inovativnega podjetništva, a nemara je rešitev težav, ki jih ima sodobna umetnost z recepcijo, tudi v tem, da pogosteje zavzema prostore, kjer ni primarno posvečena.
Občutek ne-varnosti
Za iztočnico o položaju avtorja v sodobni družbi je moderatorju Aljoši Harlamovu služila nedavna izjava Trojanowa, nemškega pisatelja bolgarskega rodu, ki je nekaj let med drugim živel v Afriki, da je svojevrstna svoboda tudi v tem, da ne »spadaš« nikamor. A če ima ta svoboda danes obraz begunca ali za mnoge Evropejce nič manj »sumljivega« pisatelja ali pesnika, vzbuja pogosto predvsem politično sprožen strah. »V Nemčiji in Avstriji vlada histerična potreba po radikalni varnosti tako na politični kot povsem osebni ravni. A če je ob tebi ves čas varnostnik, ima to ravno nasprotni učinek, saj sproža občutek ne-varnosti, negotovosti,« se je odzval Trojanow in podal primer življenja v segregiranem Cape Townu. »Bolj ko so zidovi visoki, bolj je tiste, ki med njimi živijo, strah. Ko se skušam o tem pogovarjati z dejstvi, mi sogovorniki odgovarjajo s čustvi, kar onemogoča resno politično debato.«
Andruhovič, ki prihaja iz Ukrajine, je ob tem izrazil dvom, da imajo avtorji skupno politično poslanstvo. »A če ga imajo, je tradicionalno – da s svojim jezikom operirajo kar najbolje, kot zmorejo. Tako se borijo proti tendenci počasnega umiranja jezika, kar prinaša nove možnosti dialoga in medsebojnega razumevanja.«
Med ustvarjalnostjo in produktivnostjo
Mojca Kumerdej je sicer žal ostala brez vprašanja o vlogi avtorja v družbi, moderatorja je namreč zanimalo, ali meni, da je vse bolj priljubljena zahteva po »ženski izkušnji« v književnosti del resnih družbenih premikov ali le potrošniških trendov. »Zanima me umetnost, ne razvedrilo. Pisanje je zame vstop v praznino, pišem iz različnih časovnih in spolnih perspektiv, saj ima literatura zame epistemološki potencial. Rada bi, da bolje razumemo svet, v katerem živimo,« je povedala in dodala, da so bila tudi njena stališča v Fragmi, zbirki kratke proze iz leta 2003, bolj optimistična, kot so danes. »Tudi za pisateljice in pesnice se je v vmesnem času literarni prostor odprl, a v tem neoliberalističnem svetu smo predvsem vsi prekarci, ki se trudimo za preživetje. Prizadevamo si za ustvarjalnost, medtem ko sistem od nas zahteva predvsem produktivnost.«
Andruhovič se je strinjal, da je tudi preživitvena taktika ukrajinskih avtorjev, da se vzporedno ukvarjajo vsaj še s publicistiko ali poučevanjem na univerzah: »Bolje kot avtorska dela so plačani prevodi tujih avtorjev v ukrajinščino. Od prodaje lastnih knjig, ki je primerljiva s prodajo kriminalnih uspešnic, lahko v Ukrajini morda preživi le nacionalna pesnica Lina Kostenko.«
Trojanow je opozoril, da je koncept, da bi avtorji od svojega pisanja lahko tudi živeli, pravzaprav precej moderen. Prej so pisali iz gole strasti, šele v komunizmu je pisateljevanje, seveda »v službi države«, postalo poklic. »Ne prodaja, 90 odstotkov zaslužka avtorja so rezidenčna potovanja, štipendije, literarna branja, družba je namreč razumela, da je temu treba namenjati javni denar. Umetnost lahko obstaja le onkraj prostega trga. To je tudi edini način, da avtor piše dovolj neobremenjeno in se ne vdaja diktaturi literarnih nagrad, ki je obsedla Evropo.«
