S podelitvijo Badjurove nagrade scenaristu in režiserju Tugu Štiglicu ter projekcijo celovečernega filma Ne bom več luzerka v režiji Urše Menart se bo v ponedeljek v portoroškem Avditoriju začel 21. festival slovenskega filma. »Najpomembnejša predstavitev nacionalne kinematografije«, kakor je prireditev označila direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar, bo v šestih dneh (za en dan je torej festival daljši kot doslej) ponudila okoli 110 igranih, dokumentarnih ter animiranih filmov različnih dolžin, od kratkih do srednjemetražnih in celovečernih – nekaj manj kot polovica jih je uvrščena v tekmovalni program, drugi pa bodo prikazani v okviru uradnega preglednega programa.
Širjenje po prizoriščih
Glavna novost letošnjega festivala je povezana s spremenjeno zasnovo prizorišč: po lanskih slabih izkušnjah z vremenom bodo tokrat projekcije v Avditoriju (vsi filmi tekmovalnega programa) umeščene v tamkajšnjo glavno dvorano, medtem ko bo v amfiteatru pod večernim nebom potekala le sobotna zaključna slovesnost s podelitvijo nagrad. Preostanek filmskega programa se bo vrtel na novem prizorišču, v nekdanjem skladišču soli Monfort, kjer bo tudi prostor za večerno druženje, zabave in koncerte. Del festivalskega programa bo mogoče videti še v ljubljanskem kinu Komuna, kjer bodo ponudili izbor dokumentarnih filmov, takoj po koncu festivala pa bodo tam (v nedeljo in ponedeljek) prikazali tudi retrospektivo zmagovalnih filmov.
V tekmovalnem programu se bo zvrstilo 16 igranih in dokumentarnih celovečercev; ocenjevala jih bo strokovna žirija, ki jo bodo sestavljali latvijski producent Uldis Dimiševskis, igralka Polona Juh in producent Boštjan Virc, predvidoma pa bo podelila 14 vesen. V preostalih kategorijah (študijski, kratki, srednjemetražni igrani, dokumentarni in animirani filmi, manjšinske koprodukcije) pa bodo vesne med skupno 36 produkcij razdelili režiserka Haidy Kancler, scenarist in režiser Metod Pevec ter direktor fotografije Miloš Srdić. »Tekmovalni program festivala zelo jasno kaže, da kakovostna produkcija v tako majhnem okolju, kot je naše, ni mogoča brez ustrezne javne podpore,« ugotavlja Nataša Bučar. Od šestnajstih celovečernih filmov jih je namreč kar dvanajst nastalo s sredstvi SFC, preostali štirje pa so znatna sredstva prejeli od RTV Slovenija. »Zato znova poudarjam, da bi moral biti slovenski film deležen višje finančne podpore – in upam, da bo napovedanega povišanja javnih sredstev za kulturo v veliki meri deležna tudi ta, finančno najzahtevnejša umetnost,« je še dodala direktorica SFC. Področje slovenskega filma ima s 4,5 milijona evrov na leto enega sploh najnižjih proračunov v Evropi, zaostajamo tudi za vsemi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami.
Izraziti avtorski pristopi
Direktorica festivala Jelka Stergel je opomnila, da premiere na festivalu niso v ospredju (več filmov je bilo že prikazanih na drugih festivalih), temveč gre pri dogodku te vrste vedno bolj za večplastno podporo produkciji, tudi v obliki delavnic in drugih strokovnih vsebin, uvrstitev filma na festival pa je mogoče razumeti tudi kot nekakšno njegovo iniciacijo v kulturni prostor. »Trudimo se, da bi dali pod žaromet tista dela, ki bodo zaznamovala slovensko kulturno zgodovino,« je ob tem še pojasnila Stergelova, ki je program festivala zasnovala skupaj s filmsko publicistko Nevo Mužič in filmskim teoretikom Nacetom Zavrlom. V tekmovalnem programu je tokrat razmeroma veliko celovečernih filmov, ki po njenem mnenju izkazujejo izrazit avtorski pristop, kar polovica pa je dokumentarcev, pri katerih prevladujejo socialne teme in biografski filmi.
Spremljevalni program bo poleg že omenjenih družabnosti v Monfortu obsegal tudi že tradicionalne pogovore z ustvarjalci in različne strokovne vsebine, med drugim koprodukcijsko srečanje (letos se bodo slovenski projekti predstavljali producentom iz Srbije), producentsko delavnico, okroglo mizo o zaščiti avtorskih pravic in scenaristično delavnico.
