Letošnji festival slovenske filmske produkcije je poleg velikega števila filmov, teh je bilo 97, od tega kar 52 uvrščenih v tekmovalni program, ponudil kar nekaj takšnih, ki so v različnih žanrih presenetili in navdušili. Ugotovitvi, da je slovenski film »v formi«, ki jo je na podelitvi izrekel predsednik žirije Peter Stanković, tako ni mogoče ugovarjati. A morda velja ob tem navesti tudi besede režiserke Varje Močnik, ki je za dokumentarni film o skupini Buldožer prejela vesno za posebne dosežke: »Imamo imenitne ideje, plodovite avtorje, krasne ekipe, odlične filme in veliko jih je, ampak okoliščine, v katerih ti filmi nastajajo, so bedne in precej brezupne. Mislim, da je treba pogledati resnici v oči, gledati več slovenskih filmov in se zavedati, da je treba urediti tudi okoliščine.« Režiserka je ob tem pozvala pristojno ministrstvo, naj spozna, »kako pomemben je film za našo kulturo«.
Dejstvo, da se na festival vsako leto prijavi vse več filmov, tako bolj kot o ugodnih razmerah za film priča o zagnanosti filmskih ustvarjalk in ustvarjalcev, tako na področju igranega kot na področju dokumentarnega filma. Prav slednji je letos s filmom Roka Bička Družina, ki je domov odnesel vesno za najboljši celovečerec, postavil nov mejnik.
Zmagoviti dokumentarni…
Družina Roka Bička je desetletni projekt, v katerem je režiser spremljal življenje Mateja Rajka in njegove družine, tako tiste, v kateri je odraščal, kot one, ki si jo je z leti ustvaril sam. Film je žirijo med drugim prepričal s tem, da režiser »posnetega materiala ni zvezal v lahko pripoved, ki bi gledalcem ponujala lahko interpretacijo dogajanja«. Pojem družine je zastavil (in tudi razstavil) precej široko, s svojim naturalizmom in odprtostjo pa je zamaknil tudi pričakovanja, ki jih imamo glede dokumentarnih filmov.
…in zmagoviti igrani film
Ker je glavno vesno dobil dokumentarec, je žirija lahko podelila še vesno za najboljši igrani celovečerec. To je postal film Ivan v režiji Janeza Burgerja, po mnenju žirije »vrtoglavi ples podob in zvokov«. Film je že ves čas festivala veljal za favorita, o čemer priča tudi druga najvišja ocena občinstva.
Ivan je zgodba o Mari, ki je po rojstvu sina Ivana soočena z izgubo in nasiljem, »osebna drama s korupcijskim ozadjem« pa je po besedah žirije tudi »pretresljiv komentar stanja duha v sodobni Sloveniji«. Film je navdušil tako Združenje slovenskih filmskih kritikov kot Art kino mrežo Slovenije, odnesel pa je še vesno za najboljšo glavno žensko vlogo, ki jo je odigrala Maruša Majer, vesno za scenarij, masko in za fotografijo.
Družinica Jana Cvitkoviča si z Ivanom deli vesni za fotografijo in glasbo (Marko Brdar in Damir Avdić), dobila pa je še vesno za kostumografijo in zvok.
Vesno za najboljšo režijo in montažo je letos prejela Hanna W. Slak za film Rudar, posnet po knjigi Nihče Mehmedalije Alića, človeka, ki je edini iz svoje vasi preživel pokol v Srebrenici, ker je bil takrat v Sloveniji, nato je pristal med izbrisanimi, leta 2009 pa odprl rudnik Huda Jama in tam vodil izkopavanje žrtev. V filmu je Alića upodobil Leon Lučev, ki je na festivalu prejel vesno za najboljšo moško glavno vlogo.
Med izstopajočimi filmi je bil tudi film Vztrajanje, v katerem je režiser Miha Knific v osmih letih posnel film, v katerem spremljamo približno dvajset zgodb, v katerih pa si junaki ne delijo niti skupnega kraja niti časa. Dobil je vesno za najizvirnejši avtorski prispevek pa tudi obe vesni za stransko vlogo. Ti sta pripadli Ivanki Mežan in Branetu Grubarju.
