Zadeva, nekoč imenovana Slovenski filmski maraton, je zares »maratonska« postala šele ali prav ob jubilejnem, tj. 20. letu slovenskega filmskega festivala (FSF), če se ta pridevnik lahko nanaša na količino filmov, prikazanih v stisnjenem času.
Ta količina je namreč že tolikšna, da bi res upravičila selekcijo, ki je zdaj bolj »programiranje« kot pa dejanski izbor. Toda potem bi ta festival imel manj občinstva. FSF že zdaj nima prav veliko »navadnega« občinstva, če je to tisto, ki kupi vstopnico za filmsko predstavo, tega pa prebivalcem Pirana in Portoroža ni treba, saj je ogled brezplačen. Če bi imel pravo selekcijo oziroma manj filmov, potem bi bilo v Portorožu tudi manj filmskih ekip in njihovih prijateljev, te in ti pa so večinsko festivalsko občinstvo.
Toda zaenkrat še ni nobenega razloga za tarnanje nad količino, saj je bilo drugi dan festivala kar nekaj dobrih filmov. Za vrhunec večera je nedvomno poskrbel film Janeza Burgerja Ivan, dobesedno anksiozen in mojstrsko režiran triler o materinstvu, z dramatično sceno iz rejništva (česa se lahko domislijo rejniški otroci, če mislijo, da je eden »preveč«), s propadlim poslovnežem, ki je sposoben pustiti dojenčka v avtu na bencinski črpalki, če se mu mudi v italijansko banko, predvsem pa z igralko Marušo Majer, ki je naredila Marin materinski pasijon takšen, da zasenči tudi Kristusovega.
Čas za igro
A nič manj izjemen ni film Matjaža Ivanišina Playing Men, čeprav izjemen na drugačen način. Najprej že tako, da predstavlja nekakšno mejno kategorijo med igranim in dokumentarnim filmom, se pravi ni ne zares igrani ne zares dokumentarni film, ali bolje: je dokumentarec z učinkom fikcije in igrani film na dokumentaren način. In to dobesedno, saj prikaže nekaj tako resničnih kot bizarnih iger, v katerih se moški »igrajo« moške. Denimo prav nenavadna oblika rokoborbe, kjer se do pasu goli moški spopadajo kot gladiatorji, ker pa so njihova telesa oblita z vodo, roke ne najdejo pravega oprijema in segajo pod hlače.
Pa vendar filmu vseeno ne gre za to, da bi iskal in nizal bizarne moške igre. Playing Men je neke vrste tatijevski Playtime, le da ne odkriva smešnih podrobnosti hipermodernega in tehniziranega sveta, marveč se prej v luči tega high tech sveta čudi temu, kaj je v njem še preostalo od starega, »arhaično« človeškega. Za tatijevski dotik blage navzočnosti poskrbi tudi sam režiser s svojimi trenutki »ustvarjalne krize«, porojenimi iz resnega problema, kje in kako še najti nekaj tako »bizarno človeškega«.
