Kje smo ostali? Ah, ja. Ostali smo pri poteh, ki vodijo v neko mesto. Poslušali smo glasbo. Genova per noi, Genova za nas, mojstrovina, ki jo je napisal Paolo Conte. Od zrušenja viadukta Morandi je minil čas, ki celi rane, a Genova, mesto, o katerem bom govorila tudi danes, je bilo ves ta čas grozovito ranjeno, razdeljeno na pol. Prepolovljene so genovske, italijanske, evropske »gospodarske povezave« z zahoda na vzhod, z morja na kontinent: prekinjene avtoceste, po katerih najraje vozijo naloženi tovornjaki in z njimi »napredek«, so morale kar naenkrat nadomestiti »navadne« ceste, alternativni obmorski obvozi, ki so v skrajni sili povezali razvezane konce in skušali ublažiti katastrofo, ki se je še donedavnega zdela hujskaški blef.
Bolj je mineval čas, bolj smo šli po bizarno predvidljivih točkah katastrofičnega dnevnega reda. Prešteli smo podobne viadukte v Italiji, takoj zatem v Sloveniji, v...