Večletni zapovrstni hudi porazi na parlamentarnih in lokalnih volitvah so končno prisilili srbske opozicijske stranke, da se povežejo. Zbrane v Zvezi za Srbijo bodo poskusile vsaj resno ogroziti, če že ne premagati leta vladajočo trdno koalicijo Srbske napredne stranke predsednika Srbije, prej premierja Aleksandra Vučića, in socialistov zunanjega ministra Ivice Dačića.
Zahtevnega posla se je že v začetku leta lotil Dragan Đilas, uspešen beograjski župan med leti 2008–2013, ki od leta 2012 vodi Demokratsko stranko, potem ko je z njenega čela odstopil nekdanji predsednik Boris Tadić. Đilas je ponudil zavezništvo manjšim strankam, a ne zgolj na podlagi nasprotovanja, ampak tudi s skupnim programom, ki bi ponujal državljanom Srbije bolj konkretno alternativo sedanji politiki. Analitiki so tedaj opozarjali, da se je Đilas lotil »misije nemogoče«, kajti stranke v opoziciji so ideološko tako raznobarvne, mnoge pa tudi izrazito lokalno orientirane, da bi jih težko spravil pod eno zastavo. Za povrh pa je marsikaterega od vodij teh strank strah, da bi ga Demokratska stranka kot najmočnejša med njimi, z najvišjim političnim ratingom, »pogoltnila« in bi izginili s srbskega političnega prizorišča, na katerem igrajo periferno vlogo.
30 točk programa
Đilas, ki je tudi uspešen poslovnež in mu je uspelo dokazati, da so zgodbe o njegovih »umazanih« poslih izmišljene, je pokazal, da je tudi dovolj politično trmast. Do junija je z nekaj somišljeniki, lahko bi rekli optimisti, uspel sestaviti programska izhodišča v 30 točkah, ki jim deset strank ni moglo nasprotovati. Hkrati je med njimi dovolj jasnih in konkretnih, da povprečni srbski volilec lahko razume razliko med tistim, kar jim je prinesel zmagovalni dvojček z zadnjih volitev Vučić-Dačić, in tistim, kar bi morda (drugačnega) lahko imeli, če bi državo urejali in vodili v skladu s programom, ki ga ponuja opozicija. Seveda v njem ne manjka splošnih političnih načel, kot so gradnja socialne države, svoboda medijev in vedno priljubljene obljube o boljšem zdravstvu, šolstvu ter boju proti organiziranemu kriminalu. Je pa tudi nekaj bolj konkretnih ciljev, kot so sprememba volilne zakonodaje, ukinitev sedanjega zakona o delu, onemogočanje razprodaje državne lastnine ter prepoved kakršnih koli referendumov o prihodnjem statusu Kosova.
Srbski analitiki pravijo, da je zveza opozicijskih strank nastala (pre)pozno, kajti vladajoči tandem socialistov in naprednjakov je v nekaj zadnjih letih vsebinsko in kadrovsko tako zapolnil srbski politični prostor, da bo opozicija potrebovala veliko let in hudih spodrsljajev vladajoče koalicije, da postane resna grožnja Vučiću in Dačiću.
Hkrati Zvezi za Srbijo ni uspelo na svojo stran dobiti pomembnega političnega akterja – Liberalnodemokratske stranke Čedomirja Jovanovića, ki je nekatere zamisli iz programa zveze zagovarjal že pred leti. Na drugi strani pa Jovanović ne more zmanjšati svojega političnega napuha, ki ga bo slej ali prej odpeljal na smetišče srbske politične zgodovine, in je raje podcenjeval opozicijsko povezovanje, kot pa se mu pridružil.
Zveza za Srbijo, ki je uradno nastala v nedeljo zvečer, naj ne bi imela predsednika, ampak predsedstvo vseh strank, predsedujoči naj bi se rotirali mesečno. Njihov glavni cilj pa je ustvariti Srbijo, ki ne bo »zardevala in se sramovala« ob vstopu v EU.
