Za tango sta potrebna dva, je pred dvema tednoma dejal srbski predsednik Aleksandar Vučić v mesnopredelovalnem obratu v Šidu, ko je govoril o možnih rešitvah za Kosovo. Takrat je bilo mogoče med vrsticami dokaj jasno razbrati, da bi lahko bila ena izmed rešitev kosovskega vozla zamenjava ozemlja z večinsko srbskim prebivalstvom, ki je zdaj v okviru Kosova (sever okoli Kosovske Mitrovice), za jugozahodni del Srbije, kjer živijo večinoma Albanci in mu poenostavljeno pravijo Preševska dolina.
Takšna opcija ni nič novega. V Srbiji, v zakulisju uradne politike, ki je in še vedno vztraja, da priznanja in izmenjave ozemlja nikoli ne bo, je že nekaj časa prisotna zamisel, da bi vsaj del kosovskih Srbov dobili »nazaj« v okvir matične domovine in se hkrati »znebili« Albancev iz občin Preševo, Bujanovac in Medveđa, kjer živi zelo malo Srbov.
Osamljena Merklova
Vučić je bil v svoji izjavi, ki sodi v njegovo politično paradigmo izpred leta dni, da bodo Srbi »morali začeti o Kosovu drugače razmišljati«, dokaj osamljen. Nasprotovali so ji v (sicer šibki) srbski opoziciji. Celo tisti, ki so se v Srbiji upali govoriti o priznanju kosovske »realnosti«, torej suverenosti, kot je vodja liberalne stranke Čedomir Jovanović, so nasprotovali izmenjavi ozemlja. Zamenjavi so nasprotovali na Kosovu in tudi v mednarodni skupnosti so ji bili vse prej kot naklonjeni. Bali so se učinka domin oziroma, da bi prišlo do vala tovrstnih poskusov reševanja mejnih sporov v regiji, kar bi morda povzročilo nove napetosti.
Na nedavnem forumu v Alpbachu v Avstriji pa je Vučić vendarle dobil soplesalca. V resnici celo več soplesalcev. Nepričakovano se mu je, ne tako jasno, a vendarle, pridružil kosovski predsednik Hashim Thaci, ki je dejal, da bi rad zagotovil sosednjim državam, EU in svetu, naj se ne bojijo Kosova, ki je za rešitev spora s Srbijo pripravljeno tudi na morebitne korekcije meja. Thacijeva izjava je presenetila, kajti še pred dobrim tednom je napovedal, da bo Priština začela enostransko razmejitev na meji med državama, kar je Beogradu znova »dvignilo pritisk«.
Odklonilno mnenje do izmenjave ozemlja so začele spreminjati tudi druge države. Oglasil se je ameriški svetovalec za nacionalno varnost John Bolton in dejal, da predsednik ZDA Donald Trump ne bo nasprotoval morebitni izmenjavi ozemlja med Beogradom in Prištino. Bolton je, spomnimo, leta 2007 govoril, da je priznanje Kosova »velika napaka«.
Zamisli, da bi kosovski vozel morda veljalo razpletati tudi z izmenjavo etnično težko obvladljivih območij, se je pridružil tudi evropski komisar za širitev EU Johannes Hahn, ki mu od Alpbacha dalje to ni več tako nesprejemljiv način reševanja sporov. Zakaj pa ne, če se obe državi strinjata, je dejal. Še najbolj »trda« glede kakršnih koli sprememb balkanskih meja ostaja nemška kanclerka Angela Merkel, ki je tudi včeraj po srečanju s črnogorskim premierjem Duškom Marovićem dejala, da temu nasprotuje. A je, vse kaže, pri tem čedalje bolj osamljena.
Kljub močnim srbskim nacionalnim čustvom glede Kosova Vučić zaradi svoje široke priljubljenosti najbrž ne bi imel večjih težav pri uveljavljanju takšne rešitve, čeprav bo težko branil tezo, da Srbija nikoli ne bo priznala Kosova, če se bo z njim dogovorila o zamenjavi ozemlja kot mednarodno priznanim subjektom.
Več težav bo imel Thaci, čigar koalicija ima dokaj šibko večino v parlamentu. Kosovarje, ki večinoma menijo, da jim ob severu Kosova, kjer so sicer v manjšini, pripada tudi Preševska dolina, bo moral prepričati, da bo končni izplen, torej manj zapletena pot v EU, dovolj velika nagrada za takšno »žrtev«.
