Petletna haflingerja Mišo in Rozi sta si mirno privoščila ponujeno seno, medtem ko so na drugi strani travnika na Blatniku pri Semiču obiskovalci čakali na sprevod konjskih vpreg, ki naj bi vsak čas prispel iz doline. Kakšnih petdeset konj različnih pasem so njihovi lastniki tokrat pripeljali na 17. belokranjsko razstavo konj in srečanje članov semiškega konjerejskega društva, ki letos praznuje 20 let delovanja.
Če ne bi imel konja, bi se najbrž zapustil
Glavno opravilo Miša in Rozi na domačiji Šikonjevih na Desincu pri Črnomlju je, da popaseta travo, tu in tam ju vprežejo tudi v kočijo in popeljejo kakšne mladoporočence ali pa prijatelje, pripoveduje gospodar Ivan Šikonja. Mišo in Rozi sta tudi stalna udeleženca srečanj, ki jih pripravlja semiško društvo, denimo srečanja vpreg ali pa blagoslovov na jurjevo, štefanovo, antonovo. »Od nekdaj imamo konje pri hiši. Že moj oče je bil furman in sem še kot mlad fantič hodil z njim naokrog. Konj mi pomeni res veliko veselje, nasploh imam zelo rad živali. Tako imam tudi neko obveznost, grem v hlev in poskrbim za živali. Če ne bi imel konj, ne vem, kako bi bilo. Najbrž bi se kar malo zapustil.«
Semiško društvo šteje okoli 80 članov iz Bele krajine, Dolenjske, Suhe krajine, ki imajo skupaj kakšnih 150 konj. Kot pripovedujejo člani društva, imajo konje za hobi. Na njivi jih ne boste več srečali. »Pred 20 leti, ko je naše društvo nastalo, so konje na poljih večinoma že zamenjali traktorji in takrat je bilo morda konj celo nekoliko manj kot danes. Zdaj se spet vračajo, a izključno ljubiteljsko,« pravi predsednik društva Stane Verdnik.
Jože Vidmar iz Gombišč v trebanjski občini se s konjerejo ukvarja dvajset let. Doma skrbi za deset haflingerjev ter deset ponijev in oslov, pa še kakšnih 25 krškopoljskih prašičev, ki se prosto pasejo na domačih travnikih. »Pri konjih je tako kot pri ljudeh, vsak je drugačen. Nekateri so bolj učljivi, drugi bolj materinski, skratka, zelo različni karakterji. Konj je divja žival, rojen je v naravi in v naravi se tudi najbolje počuti, ne pa da ga zapreš v hlev in nikoli niti travnika ne vidi,« pripoveduje Vidmar, ki si je za rejo haflingerjev letos na sejmu v Gornji Radgoni prislužil naziv rejec leta. »Bolj ko se ukvarjaš s konjem, raje te ima,« doda Stane Berčon. Skupaj z Vidmarjem sta se elegantno pripeljala na kočiji, ki sta jo vlekla čudovita rjava haflingerja z mogočno svetlo grivo. »Konj je danes luksuz. V tem moraš res uživati, to je stvar za dušo. Nekateri imajo motorje ali pa statrodobne avtomobile, mi imamo pa konje,« doda Berčon.
Konja si je omislil, da bi si pozdravil križ
A ne le za dušo, nekateri si konje omislijo tudi iz zdravstvenih razlogov. »Konje imam 25 let, kupil sem jih, ko me je začel dajati križ,« nam je pripovedoval Marjan Bradač iz Mraševega pri Novem mestu, potem ko je v voz vpregel ameriška kavbojska konja Jacka in Koketo, da se bo z njima pridružil sprevodu. »Znano je, da je hipoterapija ena učinkovitejših terapij za križ. Najboljša je menda plavanje, toda plavam lahko pol ure, morda uro, jaham pa lahko tudi več ur. In v tem resnično uživam.« Pravi, da zaradi svojih let vse bolj prehaja na kočijo, a tu in tam še vedno zajaha konja in z njim na dan narediti tudi po 50 kilometrov.
Konjereja je način življenja. Ko enkrat začneš, ne moreš več nazaj, se strinja 77-letni Milan Žgajnar iz Krške vasi v občini Ivančna Gorica, ki se s konji ukvarja in živi že od svojega desetega leta. Danes imajo na domači kmetiji sedem konj in obvezni lojtrnik, s katerim se radi zapeljejo na prireditve, kakršna je semiška. »Nekoč so bili konji glavni dohodek domačije. Danes je drugače. Ljudje imamo konje za dušo, za hobi. Konji so danes luksuz, a tudi terjajo veliko dela. Na vsake dva meseca jih je treba kovati, vsaj enkrat ali dvakrat na teden oprati, redno trenirati in tako naprej.« A pri Žgajnarjevih imajo naslednike. »Vnuki že pridno poprimejo za delo na domači kmetiji in tudi okoli konj,« zadovoljno doda Žgajnar.
