Še en referendum o Natu?

Vsebinsko in varnostno povezani organizaciji

Pred kratkim se je predlogu Levice o izvedbi še enega referenduma o članstvu Slovenije v Natu pridružil Jože Mencinger. V svojem članku v Dnevniku Neumne iluzije je razglasil dve tretjini tedanjih volilcev za brezglavo čredo, ki da je nasedla neumnim iluzijam slovenske elite. S tem je zanikal razsodnost in žalil večino slovenskih volilcev. Dejansko pa je bil leta 2003 razkorak med stališčem elite in večinskim mnenjem, zabeleženim v reprezentativnih javnomnenjskih anketah o odnosu do Nata, bistveno manjši kot v času, ko je bil Jože Mencinger član Demosove vlade. In ravno ta vlada se je javno zavzemala za čimprejšnjo pridružitev Slovenije evroatlantskim integracijam, vključno z Natom.

Tedaj, leta 1992, se je največ izprašanih Slovencev, približno 40 odstotkov, izražalo v korist politike nevtralnosti, podobni politiki Avstrije, in le 13 odstotkov v korist Nata. To razmerje se je močno spremenilo v letih 1995 in 1996, in sicer ne zaradi vladne propagande in »neumnih iluzij« elite. Tedaj, po polomijah OZN, EU in OVSE, je Nato dokazal, da je edini sposoben ustaviti krvavo vojno v naši neposredni soseščini, v Bosni in Hercegovini. Javnomnenjska podpora članstvu v Natu je tako poleti 1997 dosegla dvotretjinsko raven, nato se je znižala, toda navzlic nihanjem je vse do referenduma ostala dovolj visoka in logično povezana s še višjo stopnjo podpore članstvu Slovenije v Evropski uniji. Članstvi v EU in Natu se tričetrtinsko medsebojno prekrivata. Dve organizaciji sta vsebinsko, tudi varnostno povezani. Poleg varčnosti sta to bila dobra razloga za razpis dveh referendumov na isti dan in ostajata tudi danes tehtna razloga za hkratno članstvo Slovenije v obeh organizacijah. Ravno tem argumentom in dejstvu, da EU ni bila sposobna zagotoviti varnosti svojim članicam (in tega tudi danes ni sposobna), so prisluhnili tisti volilci, ki so oddali svoj glas na referendumu za vstop v zavezništvo.

V referendumski kampanji Drnovškova vlada ni obljubljala boljših odnosov s Hrvaško in ni dajala drugih praznih obljub volilcem, v dogovarjanju s predstavniki zveze Nato se tudi ni obvezala za povečanje našega obrambnega proračuna. V tej kampanji so daleč največ zavajali nasprotniki vstopa. Pri tem so imeli veliko večji dostop do javnih tiskanih in elektronskih medijev, kot pa je bila njihova številnost. V protinatovski kampanji je tedaj prednjačila Sobotna priloga Dela, ki ni vsaj približno uravnoteženo predstavljala argumentov za in proti. Naj naštejem nekaj od dobrega ducata trditev nasprotnikov vstopa v Nato, s katerimi sem tudi jaz svojčas polemiziral:

s članstvom v Natu bomo izgubili težko pridobljeno državno suverenost;

vstop v Nato bo ogrozil svobodo duha slovenskih intelektualcev in našo narodno istovetnost;

sprejeti bomo morali Natove vojaške postojanke in jedrsko orožje na naših tleh in močno povečati obrambni proračun;

kot članica Nata bomo morali sodelovati v oboroženih spopadih v oddaljenih državah, naši fantje bodo umirali po vsem svetu, naša država pa bo zaradi tega postala tarča mednarodnega terorizma;

morali bomo kupovati nepotrebno ameriško orožje za infantilne potrebe slovenskih politikov.

Vse te in tudi druge zastrašujoče napovedi nasprotnikov vstopa v zavezništvo so se po 15 letih pokazale kot povsem zgrešene ali močno pretirane.

Članstvo znižalo stroške

Ne drži tudi druga trditev Jožeta Mencingerja, češ da bo članstvo v Natu povzročilo velike in nepotrebne vojaške izdatke. Članstvo v zavezništvu je dejansko omogočalo nizke obrambne stroške Slovenije, danes na ravni približno enega odstotka BDP. Če bi bila nevtralna država in bi to nevtralnost jemala resno, bi morala Slovenija z ozirom na svojo majhnost in položaj trošiti za obrambo bistveno več. Poleg tega največ orožja Slovenska vojska ni uvozila iz ZDA, temveč iz nečlanic Nata – Švice, Izraela in Finske. Res pa je, da je bilo več nakupov in prekupčevanj z orožjem zgrešenih in/ali omadeževanih s korupcijo, kar nima zveze z Natom, ampak s slovenskimi politiki in uradniki.

Povsem neutemeljena je še ena Mencingerjeva trditev, češ da je članstvo v Natu sramota in da je zaradi njega Slovenija izgubila mednarodni ugled. Če bi to bilo res, kako to, da je Slovenija po vstopu v Nato leta 2004 predsedovala svetu Evropske unije, Svetu Evrope, OVSE in še vedno predseduje Odboru OZN za človekove pravice?

Nato ni naddržavna integracija in se Slovenija ob vstopu v zavezništvo ni odrekla svoji suverenosti, tudi na področju zunanje in obrambne politike, vključno z določanjem obrambnega proračuna. Predsednik ZDA Donald Trump je preklical kar nekaj pomembnih, tudi pogodbenih obveznosti ZDA, ki so jih sprejele prejšnje administracije. Tudi vsaka nova slovenska vlada lahko in je dolžna preveriti, ali so bili dogovori in dane obljube prejšnjih vlad vsebinsko pametni, odgovorni in finančno vzdržni. Tako bi bilo prav biti tudi v zvezi z napovedanim nakupom dveh bataljonskih skupin oklepnikov. Donald Trump je nazadnje zahteval od vseh drugih zaveznic 4 odstotke in ne 2,5 odstotka BDP, kot navaja Mencinger. Pri tem pa je naš znani ekonomist zgrešeno izenačil skupno vrednost morebitnih večletnih nakupov oklepnikov z letno obremenitvijo našega BDP z obrambnimi stroški.

Tako kot tudi v drugih zadevah ni naš problem sam Nato, kjer za razliko od Varšavskega pakta ne velja načelo omejene suverenosti vseh razen največje članice. Pogodbena dolžnost vseh članic in tudi Slovenije je, da po svojih močeh priskočijo na pomoč drugi vojaško napadeni članici zavezništva. Ta pomoč pa ni nujno vojaška. O tem, kdaj in kako bi Slovenija pomagala, bi moral odločati državni zbor na predlog vlade. Slovenija pa ni dolžna sodelovati v nobeni, tudi večinsko dogovorjeni dejavnosti Nata, če ta ni v skladu z našimi nacionalnimi interesi. Naši nacionalni interesi pa se marsikje razlikujejo, ponekod pa so prav nasprotni globalnim interesom in ambicijam ZDA. Samo v zadnjih dveh letih Trumpovi ukrepi zoper ali v odnosih z EU, Kitajsko, Rusko federacijo, Kanado, Mehiko, Izraelom, Palestino, Turčijo itn. to samo potrjujejo.

Članice Nata, še posebej ZDA, Velika Britanija in Francija, so v zadnjega četrt stoletja izvršile nekaj oboroženih napadov zunaj prostora Severnoatlantske pogodbe, ki takih posegov ni predvidevala. Slovenija ni sodelovala v nobenem izmed teh posegov. Dva taka posega sta imela v glavnem pozitivne geopolitične posledice v naši soseščini – v Bosni in Hercegovini in na Kosovu. Slovenska vojska je že več let vključena v vzdrževanje miru na Zahodnemu Balkanu, pri katerem ima Nato glavno vlogo. To je zanesljivo koristno tudi za našo varnost.

Konstruktivna zadržanost članic

Drugače pa je bilo z oboroženimi posegi skupin članic Nata v Afganistanu, Iraku, Libiji in Siriji. V njih je prišlo do več kršitev mednarodnega prava in izgub življenja več deset tisoč nedolžnih civilistov. Te vojne ter večletni okupaciji Afganistana in Iraka pa so imele negativne posledice za varnost v evroatlantskem prostoru in tudi za našo varnost. Simbolno sodelovanje Slovenske vojske v okupaciji Iraka in večletna prisotnost našega kontingenta v eni izmed pokrajin v Afganistanu pa hvala bogu nista povzročila žrtev med našimi vojaki.

V zgodovini Nata je bilo več primerov konstruktivne zadržanosti posameznih članic. V njih so tudi večje evropske članice (ZR Nemčija, Turčija) odrekle svoje sodelovanje, niso pa preprečile oboroženih akcij ZDA, Velike Britanije in Francije, s katerimi se niso strinjale. Tako je bilo, med drugim, ob napadih skupin članic Nata na ZR Jugoslavijo, Irak, Libijo in Sirijo. Tudi Slovenija ni bila dolžna sodelovati v zgrešenih politikah drugih članic zavezništva. Torej bi moral Jože Mencinger nasloviti svoj očitek glede sodelovanja RS »pri ustvarjanju kriz« v imenu domnevnega širjenja demokracije po svetu, ne na Nato, ampak na vlade Janše, Pahorja, Bratuškove in Cerarja.

Naslednji argument Jožeta Mencingerja je, da v sedanjih razmerah Slovenija ne potrebuje nobenih varnostnih zagotovil Nata, ker da ni od nikogar vidno vojaško ogrožena. Pred tremi desetletji pa tudi Jože Mencinger najbrž ni predvideval, da bodo samo tri leta kasneje postale Slovenija in še tri nekdanje jugoslovanske republike prava vojskovališča, v katerih je izgubilo življenje približno 130.000 ljudi. Podobno je z zavarovalnimi policami: nihče, tudi Jože Mencinger, danes ne ve, kakšne nevarnosti nas lahko doletijo že čez nekaj let.

Hinavsko priseganje Natovega uradništva na demokratične vrednote, »množično pobijanje Kurdov« s strani turške vojske in nedemokratični Erdoganov režim v državi članici Nata je Mencinger uporabil kot argumente za izstop iz Nata. Podobnih dejstev pa je dejansko še več. Med ustanovnimi članicami Nata, pa tudi kasneje, so bile v zavezništvu prave diktature – na Portugalskem, v Grčiji in Turčiji. Turčija danes ni le članica Nata, ampak tudi Sveta Evrope, je država udeleženka OVSE, članica OZN, Svetovne trgovinske organizacije, Svetovne zdravstvene organizacije in drugih mednarodnih organizacij. V vseh teh organizacijah so včlanjene tudi bistveno manj demokratične države od Turčije. Torej vprašanje je, ali bo Jože Mencinger po analogiji predlagal referendume o izstopu Slovenije iz vseh omenjenih mednarodnih organizacij.

Menim, da v svojem spisu Neumne iluzije Jože Mencinger ni navedel nobenega prepričljivega vsebinskega razloga za izstop Slovenije iz Nata ter ni ponudil nobene verodostojne alternative članstvu. Njegov argument o legitimni možnosti razpisa referenduma pa nedvomno drži. Slovenci imamo to ustavno pravico. Morebitni drugi referendum o Natu bi lahko bil ravno tako demokratično legitimen, kot je bil prvi leta 2003. Zato je povsem neprimerno apriorno zavračanje same možnosti takega referenduma. Z njim bi ob korektni izvedbi še enkrat potrdili, da je Slovenija, vsaj kar se tiče odločanja o članstvu v mednarodnih organizacijah, bolj demokratična država kot katerakoli druga članica zavezništva. Zato je iz trte izvita trditev navdušenega pronatovca Mirka Ciglerja, da naj bi zaradi referenduma Slovenija izgubila mednarodni ugled. Recimo, Velika Britanija ga ni izgubila zaradi referenduma o brexitu in njegovega izida.

Problem ni v članstvu

Mirko Cigler se tudi zgraža nad dejstvom, da je Šarčeva vlada sklenila projektno sodelovanje s »protinatovsko« Levico. To naj bi, po Ciglerju, bil edinstven primer med članicami Nata. Dejansko pa ne samo da so natoskeptične in protinatovske stranke sodelovale z vladami nekaj držav članic, ampak je ena deklarirano protinatovska stranka v državi članici Nata močno zmagala na parlamentarnih volitvah z obljubo referenduma o izstopu iz zavezništva. To je bila Socialistična delavska stranka Španije (PSOE) s F. Gonzalesom na čelu. Socialistična vlada pa je šele nato po štirih letih, leta 1986, izpeljala obljubljeni, a dejansko zmanipulirani naknadni referendum, ki je samo z neznatno večino pozitivnih odgovorov omogočil obstanek Španije v Natu. Če bi vladajoča španska stranka pošteno izpolnila svojo predvolilno obljubo, kmalu po volitvah, bi Španija tedaj zanesljivo izstopila iz Nata. Torej morebitni drugi slovenski referendum ne bi med članicami bil prvi referendum o možnem izstopu iz Nata.

Na koncu svojega spisa je Jože Mencinger dodal še en, sicer dvorezni argument, češ da smo v preteklosti že imeli nesmiselne referendume, na primer o drugem tiru. Zakaj potem ne bi izpeljali še enega referenduma o Natu? Za razpis takega referenduma ne bi bila nujna podpora ali soglasje Šarčeve vlade. Nazadnje je Vili Kovačič (dejansko pa SDS) dokazal, da je navzlic nasprotovanju vlade možno izsiliti nesmiselni drugi referendum o isti zadevi. Tudi če bi Levica poskusila in bi ji uspelo zbrati dovolj podpisov volilcev, domnevam, da bi bil drugi referendum o Natu še bolj neuspešen za pobudnike, kot je bil drugi referendum o »drugem tiru«. Na veliko žalost Jožeta Mencingerja in drugih zapriseženih protinatovcev.

Po vsem povedanem menim, da naš problem ni v članstvu v Natu, ampak so to ravnanja naših politikov in uradnikov, ki prepogosto pozabljajo, da so predstavniki suverene države in enakopravne članice zavezništva, in se ne distancirajo od dejanj in politik drugih članic, kadar so slednje v nasprotju z našimi nacionalnimi interesi.