Postali smo podobni Angležem, ki naj bi se pregovorno pogovarjali o vremenu. Zakaj ravno Angleži? Ker je vreme tam spremenljivo (no, ne samo tam, a Angleži so vljudni in ker ni vljudno molčati…). Vsaj tista klišejska oblika »angleškega« vremena, ko se vreme vsakih nekaj ur spremeni. To je pač oceanski tip vremena. Oceani so za gibanje zračnih mas gladki. Valove lahko mirne duše zanemarimo, vsaj dokler govorimo o ciklonih in vremenskih frontah. Zato se vremenske fronte tam pomikajo lepo, brez posebnih motenj. Povsem drugače kot pri nas. Tu piha dan ali dva, preden pride fronta k nam, jugozahodnik, potem se pooblači, začne deževati. Ko se veter obrne, dežuje še nekaj časa zaradi vetrovnega striženja, preden se zjasni. Če pa nastane še sredozemski ciklon, lahko to traja tudi dlje.
Taki so prehodi vremenskih front na območjih z dovolj visokimi hribi, gorami. In, kot je to pri nas, z globokimi zajedami morja v kopno. Britansko otočje leži sredi morja, tam ni nobenih obsežnih polotokov, kot sta na primer Pirenejski ali Apeninski. Ni Alp, niti Karpatov, Dinaridov, da ne naštevam vseh gorovij stare celine. Zato vremenska fronta lepo mirno, brez razburjenja, smukne čez Otok in se ne zvija. Hladni zrak ne zamuja in ne obteka nekih Alp, ampak se zračna masa zamenja lepo po vsej debelini troposfere. Pooblači se, začne deževati, se zjasni in potem so še plohe v hladnejši zračni masi. Nekako podobno kot aprila pri nas. In potem se človek ne bi pogovarjal o vremenu, lepo vas prosim!
Angleški džentelemeni so, poleg klobuka, nosili s sabo seveda dežnik. A se tudi niso toliko vznemirjali zaradi dežja, saj če se bi, bi bili pogosto vznemirjeni. Je pa res, da tam, vsaj po večini, ni takih nalivov kot pri nas, ko nam tudi dežnik ne pomaga kaj dosti. Ampak tudi vreme se globalizira in pogovori o vremenu najbrž tudi. Že po zaslugi nas, meteorologov, ki vas zasipamo z vsem mogočim v zvezi z vremenom.
