Dekavejci, katrce, pa znamenite Adriine prikolice z modro črto v sredini in druga vozila v IMV-jevi zbirki vsaj pri nekoliko starejših obiskovalcih prav gotovo vzbudijo nemalo nostalgije. Da industrijska dediščina Dolenjske in Bele krajine ne bi utonila v pozabo, skrbi Klub prijateljev IMV, ustanovljen leta 2002, deset let po tem, ko je novomeški IMV (Industrija motornih vozil) prenehal obstajati in so ga nasledili Revoz, Adria Mobil, TPV in nekatera manjša podjetja. Kot pripoveduje predsednik kluba Franc Štupar, so člani že kmalu po ustanovitvi začeli zbirati arhivsko gradivo.
Leta 2004 so ob 50-letnici ustanovitve Moto montaže, ki se je leta 1959 preimenovala v IMV, izdali monografijo Povest o velikanu izpod Gorjancev, občino uspeli prepričati, da je eno od novomeških ulic poimenovala po glavnemu tvorcu IMV Juriju Levičniku, pred današnjo tovarno TPV so Levičniku v spomin postavili tudi spominsko ploščo, posneli dva dokumentarna filma in tako naprej. »Šele kasneje smo začeli razmišljati, češ pokazati pa nimamo kaj. Zato smo imenovali dve skupini – prikoličarje in avtomobiliste, ki sta nato po Sloveniji iskali avtomobile in prikolice. Rezultati iskanja so bili zelo spodbudni, a do nabave takrat še nismo prišli,« pripoveduje Vojko Grobovšek, ki vsako soboto dopoldne, za večje skupine pa tudi druge dni, vodi obiskovalce skozi zbirko v prostorih nekdanjega Krkinega skladišča v Drgančevju.
Za vozila denar zbirali tudi sami člani kluba
Da bi sploh vedeli, kako se lotiti takšne zbirke, so se pred desetimi leti povezali s Tehniškim muzejem Slovenije, leta 2010 podpisali pismo o sodelovanju s Šolskim centrom Novo mesto, ki jim v sklopu svojega učnega procesa še danes obnavlja stare avtomobile, istega leta pa so od občine dobili stavbo v Drgančevju v najem. Prvo prikolico in avto so vanjo pripeljali decembra 2010, zbirko pa slavnostno odprli aprila 2011. V letu odprtja so sodelovali tudi pri projektu Maribora kot evropske prestolnice kulture, ki je pripravljajo razstavo z naslovom Uf, industrija. Med šestimi partnerskimi mesti je bilo tudi Novo mesto. Pri razstavi naj bi sicer sodeloval Dolenjski muzej. Ker pa nima ne prostora ne dokumentacije in izdelkov, je razstavo sooblikoval Klub prijateljev IMV, ki je vse potrebno že imel.
Na razstavi je trenutno na ogled okoli 50 različnih modelov osebnih vozil, kombijev, prikolic in avtodomov, od tistih prvih iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja do twinga, ki še danes prihaja z Revozovih proizvodnih linij, pa dokumentarno in video gradivo. »Kombiji so bili naš prvi proizvodni program, kar se tiče prikolic in avtodomov pa smo predstavili predvsem tiste, ki so pomenili kakršno koli prelomnico v Adriinem razvoju oziroma branži,« pravi Grobovšek.
Večino primerkov so odkupili od zasebnih lastnikov, za kakšen model so denar zbrali kar sami člani kluba, nekaj so jih dobili tudi v dar, denimo od Adrie Mobil, s katero še vedno dobro sodelujejo, kot tudi z Revozom in TPV, ki klubu vsako leto primaknejo kakšen evro.
Upravljanje zbirke želijo prenesti na muzej
Grobovšek obiskovalcem med ogledom zbirke postreže s kopico zanimivih zgodb iz IMV-jeve preteklosti. Denimo s tisto iz časov velikih socialnih gibanj konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja, ko so delavci po Evropi na veliko stavkali, med drugim tudi v Angliji, od koder so v Novo mesto pošiljali sestavne dele za austina. »Takrat so nam začeli pošiljati samo leve dele vozil, kajti delavci so razmišljali, češ njihove avtomobile bodo drugje sestavljali, oni bodo pa ostali brez službe in tovarno zaprli. Zato so sabotirali pošiljke. Tako smo imeli v Novem mestu tisoče avtomobilov nepopolnih. Levičnik se je takrat razjezil in se odločil za Renault. Začeli smo izdelovati znamenite renaulte 4.« Od leta 1973 do leta 1992, ko je z novomeških tekočih trakov zapeljala zadnja katrca in je prenehal obstajati tudi IMV, so jih izdelali 575.824, do danes pa so v novomeški tovarni izdelali že več kot štiri milijone različnih vozil.
Kot dodaja Grobovšek, želijo upravljanje zbirke čim prej prenesti na Dolenjski muzej, ki bi zanjo skrbel pod tehničnim vodstvom Tehniškega muzeja Slovenije. »Konec leta 2015 smo naš zgledno urejen arhiv že predali Dolenjskemu muzeju, kajti digitalizacija arhiva je zelo draga, mi pa denarja nimamo. Muzej je pripravljen to urediti. Drugi pomemben moment pa je, da se člani kluba staramo in nam ni vseeno za prihodnost zbirke,« še pravi Grobovšek.
