Na svoji zemlji je prvi celovečerec leta 1946 ustanovljenega producentskega podjetja Triglav film. Na spored kina Union je prišel 21. novembra 1948, časopis Slovenski poročevalec pa je premiero »prvega slovenskega umetniškega filma« napovedal kot »dogodek, ki pomeni za nas prav toliko kot Trubarjev nastop za našo književnost ali Linhartov za slovensko gledališče«.
V Ljubljani si je film ogledalo okoli 67.000 gledalcev, do konca leta 1949 pa se jih je po vsej Sloveniji nabralo kar 446.481 (Chaplinov Veliki diktator je imel 218.802, Tarzanov zaklad pa 164.122 gledalcev). Ker pa je bil to tudi prvi film nove povojne oblasti, so ga morali pred javnim prikazovanjem pokazati komisiji, v kateri so bili Edvard Kardelj, Milovan Djilas, Aleksandar Ranković, Mira Mitrović, Boris Ziherl, Vladimir Dedijer, Veljko Vlahović in člani komiteja za kinematografijo pri vladi Federativne ljudske republike Jugoslavije. Kot se je spominjal France Štiglic, je imel nekaj pripomb edino Djilas, šef Agitpropa, ki »nam je očital, da film preveč poveličuje slovenske partizane«.
Išče se režiser
Scenarij je napisal Ciril Kosmač (na podlagi svoje novele Očka Orel), a so ga potem še veliko predelovali. Za režiserja je bil najprej imenovan Bojan Stupica, ki pa je moral v Beograd ustanavljat Jugoslovansko dramsko pozorište. Nasledil ga je prav tako gledališki režiser Ferdo Delak, ki je 15 let prej režiral film Triglavske strmine. Vendar so tudi Delaka zamenjali. V dokumentih Komiteja za kinematografijo pri vladi Ljudske republike Slovenije sta imenovana nova vodilna kadra: »Prvi režiser tov. Žnidaršič-List je odgovoren za formalno-tehnično kvaliteto filma, tov. Štiglic-Tugo je odgovoren za idejno-umetniško kvaliteto filma in za pravilno idejno interpretacijo scenarija.« Toda Jože Žnidaršič-List je odpotoval nazaj v Hollywood, kjer je že delal kot snemalec, in tako je ostal France Štiglic.
Na svoji zemlji je torej postal prvi slovenski filmski hit, vendar ga kritika ni samo hvalila. Partizanski pesnik Matej Bor je pohvalil predvsem scenarij, a je obenem dobro opazil, da ima tudi ta slabe strani, predvsem to, da je »bolj filmska kronika kakor pa filmska drama«, temelječa na individualnih likih. Edini dramatični lik je Drejc (Stane Sever), ki je razpet med dvema ženskama, svojo kulaško materjo in svojo ljubico Tildico (Štefka Drolc), ki odhaja v partizane, in prav zaradi te razpetosti je med vsemi premočrtnimi, bodisi samo pozitivnimi (partizani, vaščani) bodisi samo negativnimi liki (Kutschera, fašistični oficir Bichi, domobranci), najbolj zanimiva figura v filmu – tip omahljivca, ki se ne more odločiti ne za eno ne za drugo stran in je kot tak simptom ideološke in vojaške razcepljenosti nacionalnega telesa. Vprašanje, v filmu sicer ne ravno dramatično zastavljeno, je, ali bo Drejc podlegel »materinskemu nadjazu« ali pa bo sledil »klicu srca«.
Na svoji zemlji je predvsem epopeja narodnoosvobodilnega boja, s poudarkom na »vseljudski« podpori in privrženosti partizanskemu vojskovanju proti okupatorju. V Baški grapi, ki jo je najbrž treba vzeti kot pars pro toto (ali del slovenskega ozemlja, ki zastopa vso Slovenijo), je edino stara Dragarica proti partizanom, in seveda trije domobranci, a ti pridejo v vas od nekod zunaj.
Revolucionarna komponenta na desni strani
Toda ali ni imel narodnoosvobodilni boj tudi revolucionarne komponente? Ali je ta v filmu navzoča? Je, toda – prav paradoksno – ne toliko na partizanski strani kot na manjšinski strani njihovih slovenskih nasprotnikov. Partizanska stran je povsem v znamenju patriotizma, boja in žrtvovanja za »nacionalno reč« z aksiološko vrednostjo moralno dobrega. Celo politkomisar Stane (France Presetnik) se v svojem govoru sredi vasi sklicuje samo na »tisočtristoletni sen« Slovencev o svobodi in poziva vaščane, naj gredo »vsi v partizane«, ker je italijanskega okupatorja nasledil nemški. Edini indic, ki »izdaja« revolucionarno komponento NOB, je ikonografski – to sta sliki Stalina in Tita, ki visita na steni v bolnišnici Franji in v partizanskem štabu. Če pa bi takšno indikacijo iskali ne le na manifestni, marveč tudi na latentni ravni, bi jo seveda našli v odnosu do religije. Ta je pripisana domačim nasprotnikom partizanov (Dragarici in domobrancem, ki se imajo za »Kristusovo vojsko«) in dopuščena samo na karikiran način, to je v osebi vaškega gostilničarja, ki nenehno vzklika: »O, moj Jezus.«
