Urša Fležar iz društva Dinaricum je z rokami »objela« usta, se sklonila in nato počasi, kot volk, zatulila v noč. Nato je enako poskusilo še kakšnih petnajst prostovoljcev, ki bodo tri dni popisovali volkove na območju Gorjancev. »Pomembno je, da tuljenje izpeljete do konca. Če se boste pri tuljenju zmotili, je konec. Volk bo točno vedel in se ne bo odzval.« Prvo tuljenje mora biti tišje, nato pa vedno glasnejše, dodaja drugi koordinator Jaka Črtalič. »Če smo že v začetku preglasni in smo slučajno v bližini volkov, jih bomo 'izgubili'.«
Društvo Dinaricum od leta 2010 sodeluje z biotehniško fakulteto in Zavodom RS za gozdove pri monitoringu volkov v Sloveniji, ki ga razpisuje ministrstvo za okolje in prostor. Projekt predstavlja osnovo za dolgoročno spremljanje populacije volkov. »Vsako leto organiziramo tako imenovani howling, ko s tuljenjem izzivamo volkove, ki nam z odzivom potrdijo, da so res na določenem območju. Tako lahko potrdimo tudi prisotnost mladičev, kar je zgovoren podatek o strukturi tropa. To je osnova za natančnejše analize.«
Volk se bo človeku umaknil
Če je noč mirna, brez močnega vetra in dežja, se volčje tuljenje sliši tudi do štiri kilometre daleč. Ker posamezen trop pokriva ogromno območje, veliko tudi do 35.000 hektarjev, je verjetnost odziva na posamezni točki precej majhna. Zato je treba v čim krajšem času pokriti čim večje območje. Ker pa se volkovi ne odzovejo vedno, četudi so v bližini, je treba tuljenje trikrat ponoviti.
Ta teden tako od ponedeljka do srede na točno določenih točkah na območju Ajdovščine, Cerknice, Kozine, Postojne, Pivke, Ribnice, Kočevja in Novega mesta tuli okoli 175 prostovoljcev, medtem ko na petih loviščih s posebnim namenom popis izvajajo izključno lovci. Vsaka ekipa prostovoljcev, ki šteje vsaj dva popisovalca, tuljenje začne uro po sončnem zahodu in konča najpozneje uro pred sončnim vzhodom. Na vsakem kvadrantu, velikem devet kvadratnih kilometrov, zatulijo po trikrat v vsako smer neba in nato čakajo na morebiten odziv. Pri prihodu na lokacijo morajo biti ekipe čim bolj neopazne, mirne, kajti kot poudarja Fležarjeva, se volkovi izredno bojijo ljudi, saj so bili preganjani dolga desetletja, če ne celo stoletja. »Če bodo zgolj zaznali, da je v bližini človek, se bodo umaknili.«
Z odzivom sporočajo: Pojdi stran, tuji volk
Po zadnjih podatkih iz leta 2015/2016 je na območju Slovenije enajst aktivnih tropov, kar pomeni od 42 do 62 živali. »Lahko slišimo enega volka, ki nam z odzivom sporoča, češ, ta prostor je zaseden, pojdi drugam, tuji volk. Lahko pa slišimo cel trop in celo mladiče, če imamo srečo. Žal po tuljenju ne znamo prepoznati, koliko volkov se nam oglaša nazaj, ločimo le tuljenje mladičev in odraslih volkov.«
Na tak način pridobijo prve podatke, ali je na nekem območju prisoten trop ter ali je ta trop reproduktiven. Ti so osnova za nadaljnje aktivnosti monitoringa, ki jih izvajata zavod za gozdove in biotehniška fakulteta. Že naslednji dan oziroma čim prej po zaključku »howlinga« obiščejo lokacijo, kjer so slišali odziv, in iščejo iztrebke, iz katerih izolirajo celice volkov in nato v laboratoriju izločijo njihov DNK, pojasnjuje Fležarjeva. »Tako dobimo 'podpis' posameznega volka, nato pa s pomočjo dodatnih statističnih analiz pridemo do končne številke in prostorske razširjenosti volkov.«
Na Gorjancih, kjer je stanje o populaciji volkov še precej neznano, šest ekip popisuje na območju, velikem skoraj 180 kvadratnih kilometrov, vse od kočevsko-ribniškega območja in Bele krajine prek Dolenjske, Suhe krajine in delno Posavja. »Za Kočevsko denimo že od leta 2010 vemo, da so v Kočevskem rogu, na Gomancih in Poljanski gori stabilni tropi. Vemo tudi, da vsako leto malo premaknejo svoje meje teritorija in da se, še posebej trop na Poljanski gori, pojavlja včasih na slovenski in včasih na hrvaški strani. Najbrž je podobna situacija na Gorjancih.«
Na Gorjancih volkovi že od nekdaj
Prvo noč odziva volkov na Gorjancih ni bilo. Matjaž Cizel iz brežiške enote zavoda za gozdove, ki z ekipo pokriva območje Vinje vasi in Padeža, upa, da bo naslednji dve noči več sreče. Kot pravi, so volkovi na Gorjancih prisotni že od nekdaj. »Ljudje so mi povedali, da so že daljnega leta 1928 ali 1929 slišali volkove tuliti v sami bližini Bučke pri Škocjanu. Tistega leta je bila huda zima, tako da je seveda možno, da so šli volkovi čez zamrznjeno Krko.« Kot pravi, so prisotni tudi na hrvaški strani Gorjancev, kjer so na območju Žumberačkega gorja številne zapuščene vasi, kar volkovom ustreza, saj imajo radi mir. »Volk je krasna žival, vrhunski plenilec in si zasluži vse kaj drugega kot kroglo v pleče. Sem tudi lovec in sem ga že imel priložnost ustreliti, pa ga nisem, ker ga spoštujem in cenim. Nobena živalska vrsta ni tako organizirana. Pri volkovih cel trop skrbi za mladiče.«
Precej problematičen pa se mu zdi redni odstrel, letos država dovoljuje odstrel desetih volkov. »Če ubiješ alfa samca, trop razpade na več manjših. S tem prav gotovo ne naredimo nič dobrega.« Poleg tega, kot pravi, polovica volkov zaradi različnih vzrokov umre, še preden dočaka pričakovanih 14 do 17 let življenjske dobe.
