Naslednji dan sem vzela s seboj vrečko. Gospa iz zadnje hiše v vasi je debelo gledala, kaj pobiram, zato sem ji pojasnila, da me enostavno boli srce, da moram na jutranjem sprehodu do oslice in njene kot medved kosmate hčerkice hoditi po praznih plastenkah »plastičnih« pijač (Pa kdo sploh pije te mešanice cukra in umetnih barvil?). Bilo jo je sram, zmedlo jo je, kot bi bila ona kaj kriva, kot bi ona smetila ob svoji hiši. Nastalo je čudno vzdušje, obe sva bili v zadregi, zaradi nekih tepcev, ki so se pritepli do sem, ker jim je bilo mogoče tukaj v

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.