Spisana je bila leta 1934, novo pa zdaj očitno piše 45-letni župan živopisnega četrtega pariškega okrožja Ariel Weil, izvoljen pred slabim letom dni. Odločil se je namreč postaviti več ekoloških javnih pisoarjev, s prvim v bližini Gare de Lyon, ki je znana notorna črna točka, ko gre za praznjenje moškega mehurja »kar za vogalom«. Tako imenovanih »uritrottoirs« – beseda je sestavljenka iz francoskih izrazov za pisoar in pločnik – bo v kratkem že pet, Weil pa jih je opisal kot »genialno iznajdbo« kljub njihovi preprostosti v obliki rdeče škatle, brez kakršnekoli intimnosti pri uporabi in z bledim napisom nad njo. Da Francozom uriniranje na javnih mestih ni tuje, je splošno znano, genialnost uritrottoirsov pa je v tem, da so napolnjeni s slamo in žagovino z naravnimi dodatki, ki vpijejo neprijeten vonj. Pariz ni edino mesto, ki se skuša na ta način spopasti z javnim (moškim) uriniranjem; različno oblikovane betonske pisoarje je mogoče najti v več ulicah okoli središča mesta. Victor Massip, izumitelj njihove ekološke inačice, pravi, da je pač našel le še eno rešitev za star pariški problem. Gwendoline Coipeault iz francoske feministične skupine Femmes Solidaires se z njim ne strinja. »Postavljeni so na seksistični podlagi: moški se ne morejo nadzorovati, ko gre za mehur, torej se jim mora družba prilagoditi,« komentira spor med novim županom in meščani, ki jim niso všeč prizori uriniranja s pogledom na cerkev Notre Dame in turistične ladjice na Seni. Župan jih je pripravljen prestaviti na manj razgledna mesta – a kdo bo prestavil moške in vonj, ki ga puščajo za sabo?

ljudje v objektivu Pariz javno uriniranje pisoarji