Našega zdravstva res ne moremo primerjati z zdravstvom bogatejših držav, vendar bi bilo pametno, da njihove izkušnje prenašamo tudi k nam. V neki raziskavi v ZDA je bil objavljen neverjeten podatek, da je defenzivna medicina glavni vzrok za potratno porabo denarja v zdravstvu in da na letni ravni ta strošek znaša 210 milijard dolarjev. Čeprav tega ni mogoče kar prenesti na naše razmere, najbrž ni daleč od resnice, da je ta strošek tudi pri nas zelo visok. Za to bi bile potrebne ustrezne analize, a da v zdravstvu pogosto delamo neracionalno in ne vedno v korist bolnikov, je verjetno mnenje mnogih, ki imamo neposreden stik z bolniki.
Temelj za dobro klinično delo sta natančna anamneza in dober klinični pregled. Kljub napredku medicine, izrednim možnostim slikovne diagnostike in terapije (kirurških tehnik, transplantacij organov, vstavljanja žilnih opornic, zdravljenja z biološkimi zdravili in tako dalje) ostaja dobra klinična medicina temelj medicine.
V zdravstvu delam že več kot petinštirideset let in opažam, da je dobra klinična medicina čedalje manj cenjena. Nekaj let sem delal tudi kot splošni zdravnik in bil deležen dobesedno izsiljevanja za napotitev na razne preiskave, predpisovanje zdravil, zdraviliško zdravljenje in odrejanje bolniškega staleža pri bolezenskih stanjih, pri katerih to sploh ni bilo potrebno. Večino delovne dobe pa sem preživel na oddelku, na katerem smo zdravili najtežje bolnike iz vse države. Pogosto smo bili s sodelavci deležni groženj, če ne bomo storili raznih preiskav in omogočili tudi zdravljenja neozdravljivo bolnih ali celo umirajočih.
Zahteve javnosti in tudi politike so naravnost bizarne. Po eni strani zahtevajo vse in takoj, po drugi strani pa kritizirajo in omejujejo delo zdravnikov na vse mogoče načine. Tiste, ki zmorejo delati več, malodane kriminalizirajo, zmerjajo z dvoživkami, zaslužkarji in podobnimi žaljivkami. Taisti pa sami, ko zbolijo, iščejo bližnjice in takrat jih nič ne moti, da je to etično sporno.
Z defenzivno medicino gre z roko v roki tudi preveliko število izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Tu ne mislim na primarno raven, ki mora biti čim bolj razpršena in dostopna vsakemu bolniku. Večji problem je v tem, da imamo preveč stacionarnih zdravstvenih zavodov, v katerih je veliko strokovnega kadra in drage medicinske opreme, ki pogosto nista v zadostni in optimalni meri izkoriščena.
V Nemčiji vsako leto zaprejo več deset manjših bolnišnic, ker so ugotovili, da niso rentabilne. Da so manjše bolnišnice bolnikom prijaznejše, je najbrž res, da pa zaradi prijaznosti izvajajo bolj defenzivno medicino, je vsaj včasih, menim, tudi res. To velja predvsem za bolj specializirane ustanove, ki pač opravljajo preiskave, ki jih lahko, za celostno obravnavo večine bolnikov pa so manjše bolnišnice, ne bom rekel nevarne, ampak manj usposobljene za reševanje tudi težjih bolezenskih stanj, saj nimajo niti kadrovskih možnosti, kar je v Delu 21. julija poudaril tudi predstojnik travmatološke klinike UKCL.
Ker zlasti proti koncu leta bolnišnice delajo z izgubo, ali bolje rečeno, presegajo načrt tudi zaradi defenzivne medicine, jim grozi blokiranje računov in s tem tudi plač zaposlenim. Zlasti medicinskim sestram se višek ur prenaša iz meseca v mesec ali pa morajo porabiti proste dneve, če jim to ustreza ali ne. Najlažje je namreč varčevati pri osebnih dohodkih, ker to nič ne stane, da pa bi varčevali pri materialnih stroških, je že preveč zahtevno, saj to zahteva stalni nadzor in veliko strokovnega znanja. Ena od možnosti, kako zagotoviti »obratna« sredstva, je tudi ta, da bi manj uporabljali defenzivno medicino in dajali večji pomen klinični medicini.
Spremembe zdravstva se ne morejo zgoditi hitro, ker je to proces, ki stalno poteka, saj so reforme v zdravstvu stalno potrebne glede na potrebe prebivalstva, razvoj znanosti in materialne možnosti družbe. Če katera politika misli, da bo reformirala zdravstvo, se zelo moti. Če ne bo najširšega družbenega soglasja o tem, kakšno zdravstvo hočemo in zmoremo, ter sodelovanja zdravstvenih delavcev in politike, se bodo razmere še naprej samo slabšale. Ne potrebujemo kozmetičnih popravkov zdravstvenega sistema, ampak preskok v naši miselnosti. Problem pa je, da ni volje za spremembe, ker nam ustreza status quo.
Ker je v zdravstvu vedno premalo denarja, nam ne preostane nič drugega, kot da ga racionaliziramo tudi tako, da omejimo defenzivno medicino in hkrati povečamo kakovost ter dostopnost do zdravstvenih storitev, ki so nujno potrebne, in to v čim krajšem možnem času. Nujno potrebno je čim prej zagotoviti, da bo denar res sledil bolniku in bo porabo denarja nadzoroval tisti, ki ga zbira, to pa vsekakor ni vlada oziroma ministrstvo.
Nobena politika ne bo nikoli sposobna sama reš(eva)iti problemov zdravstva brez sodelovanja strokovne in tudi laične javnosti. Ni vprašanje levo ali desno, kar je bolj retorično vprašanje. Pravilno je zgolj soglasje vseh nas – tako izvajalcev kot uporabnikov zdravstvenih storitev, če ne gre drugače, tudi z referendumom – o tem, kakšno zdravstvo hočemo in predvsem zmoremo.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
