Resda je pomanjkanje zdravnikov družinske medicine, pediatrov in nekaterih drugih specialistov na primarni in sekundarni ravni. Toda da toliko ljudi nima osebnega zdravnika, je za zdravo pamet tako rekoč nerazumljivo, in to ne samo s strani zdravstvenega sistema, ampak tudi ljudi samih.
Da bi rešili to nesprejemljivo stanje, imam povsem konkreten predlog. Takoj ko se človek rodi, dobi svojo enotno matično in davčno številko. Enako bi mu morala zavarovalnica dodeliti osebnega pediatra, ko odraste, pa osebnega zdravnika. Preprosto se ne bi smelo dogajati, da državljan Slovenije nima svojega zdravnika. Saj imamo tudi svojega odvetnika, avtomehanika, druge obrtnike itd.
Ko politiki tako vehementno zagovarjajo javno zdravstvo, se zgornjih številk sploh ne zavedajo, saj imajo nedvomno vsi svojega osebnega zdravnika, naj bo to v državnem ali zasebnem zdravstvu s koncesijo in navsezadnje tudi pri čistih zasebnikih, če si to lahko privoščijo.
Prav neokusno je torej govoriti o enaki dostopnosti in enakosti, ko gre za zdravje. Zdravje in dostopnost zdravnika bi morala biti res univerzalna pravica, dostopna vsakomur od rojstva do smrti. Da ni tako, je po mojem mnenju predvsem krivda zdravstvene politike vsaj od osamosvojitve dalje, ker ne ustvarja možnosti uresničevanja te pravice. Res pa je, da enake pravice ne morejo biti dostopne vsem pod enakimi pogoji. In prav v tem je prednost konkurenčnih zavarovalnic, kar te v resnici že delajo in za relativno majhen denar ponujajo nekatere storitve. Če bi imeli več konkurenčnih zavarovalnic, bi se te borile za vsakega novega zavarovanca. Bistvo zavarovalniškega sistema je poleg univerzalnosti in enake dostopnosti v tem, da zavarovalnica poskrbi za zavarovanje svojih zavarovancev. Pri nas pa je neka čudna situacija, da je zdravstvena blagajna kot plačnik storitev v bistvu neke vrste samoupravni sklad, ki bolj skrbi za distribucijo zbranega denarja, ne pa tudi za to, da bi vsi imeli zagotovljen dostop do minimalnih in za življenje nujno potrebnih zdravstvenih storitev, ter tudi način, kako do njih priti, zato naj se bolniki znajdejo, kakor vedo in znajo.
Če naredimo vzporednico z drugimi zavarovanji, naj bo to zavarovanje nepremičnin ali premičnin, imajo komercialne zavarovalnice sklenjene pogodbe z raznimi pogodbenimi sodelavci, ki zavarovancem omogočajo storitve, kadar jih potrebujejo. Tako imajo lastniki nepremičnin možnost zavarovanja poleg samih objektov tudi možnost zavarovanja za primer izliva vode, zloma stekel in podobno. Če pride do potrebe po teh storitvah, imajo zavarovanci možnost dobiti te storitve kadar koli, seveda v določenem obsegu. Podobno velja za avtomobilska zavarovanja, kjer ima zavarovanec možnost, da svoje vozilo pelje v popravilo točno določenim mehanikom ali kleparjem, lahko pa tudi k drugim, vendar mora plačati razliko med stroški pri pogodbenem izvajalcu in drugim izvajalcem.
Ne razumem, zakaj imamo pri zdravstvenem zavarovanju tako neživljenjsko situacijo. Namesto da bi pravice iz zdravstvenega zavarovanja prilagajali potrebam zavarovancev, imamo sistem, ki dobesedno spodbuja k njegovemu izigravanju, pa naj gre za zdravstvene storitve na primarni ali sekundarni ravni (pogosto in po nepotrebnem kar v urgentnih centrih).
Resda je objektivna okoliščina ta, da imamo premalo zdravnikov v osnovnem zdravstvu, a prepričan sem, da bi z ustreznim plačilom njihovo preobremenjenost lahko zmanjšali tudi s pogodbenim delom drugih zdravnikov, ki lahko in še hočejo delati. Tako bi lahko tudi oni prevzemali večje število bolnikov, kot je normativ ali standard. Mi pa smo storili ravno nasprotno, kot bi bilo logično, in smo omejili delo zdravnikov pri drugih delodajalcih na največ osem ur na teden. Pa naj razume, kdor more. Jaz ne razumem.
Ob tako velikem pomanjkanju zdravnikov je omejevanje dela tistih, ki hočejo, zmorejo in znajo več delati, pravo butalsko početje. Toda v stanju, v kakršnem je naše zdravstvo, je nespametno delati več, saj si poleg večjega števila opredeljenih bolnikov nakoplješ tudi večje stroške, plačuješ višje davke in prispevke. Predvsem pa prevzemaš večjo odgovornost, saj je večja možnost strokovnih napak in napačnih odločitev, zaradi česar si hitro privezan na sramotilni steber in pogosto tudi kaznovan celo z zaporno kaznijo.
Zato se ne smemo čuditi, da imamo tako drago zdravstvo, kar je tudi posledica defenzivne in zato drage medicine.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
