Rad imam to našo Slovenijo in moram reči, da vedno, ko ugledam kakšen prizor prizadete ali uničene narave, postanem žalosten. Res je, da v naravi ni katastrof, kajti smrt ali uničenje ene vrste pomeni priložnost za drugo. A očitno sem tudi jaz premalo moder, da bi se sprijaznil s to ugotovitvijo, in raje strežem svojim željam in lepotnim klišejem. Zadnje čase pa imam res vtis, da narava Slovenije ne mara preveč. Pustimo vzroke ob strani, a ko grem naokoli, vidim čedalje več suhih dreves. Nekatera umrejo zaradi novih bolezni, ki smo si jih izmenjali z globalnim gospodarstvom. Nekatera so žrtev podnebnih sprememb, druga pa žrtev uničenega ali preveč degradiranega življenjskega okolja. Orehe letos napada neka rja, listje se hitro suši.
Da, ko sem prišel iz Italije, iz Dolomitov (če bi bil drugje, verjetno razlika ne bi bila takšna), se mi Slovenija ni zdela »zelena dolina«, ampak prej bolna in pešajoča dežela. Nekaj je najbrž k temu pripomogla tudi vročina, pa tudi suša. A občutek imam, da je vse manj zdravega naravnega okolja. Marsikaj postorimo tudi sami. Zasipamo mokrišča z materialom, ki tja ne sodi. Pravzaprav noben material ne sodi tja, saj je že davno znano, da nam mokrišča zadržujejo vodo in jo čistijo, da so zelo pomembna za našo vodno bilanco. A kaj bi to, pomembnejši je novi travnik ali zazidalna parcela.
Kaj bi nastalo na Zemlji, če bi tako intenzivno delovali na primer Indijci? Koliko jih je že? In če bi vsak hotel svojo hišo, pa ne vsak, vsaka družina, četudi precej razširjena, si lahko predstavljate. Počasi je čas, da namesto urejanja okolja to preimenujemo v uničevanje okolja. Žal to tudi človeštvu na dolgi rok ne koristi, ne samo drugim živim bitjem.
Od kod ta pesimistična nota v sicer pregovorno brezskrbnem poletno-dopustniškem času? Mogoče je bil kaplja čez rob zvok vodnega kompresorja, ko je blizu nas nekdo z vodo čistil dvorišče. Prav medaljo bi mu pripel.
