Britanski politiki se že dolgo kot žerjavici izogibajo javni razpravi o burkah, ki so jih nedavno odmevno prepovedali na Danskem, prej pa v Franciji. Boris Johnson, ki je po odstopu s položaja zunanjega ministra (odstopil je zaradi nestrinjanja z vizijo mehkega brexita premierke Therese May) spet začel pisati tedensko kolumno v desničarskem dnevniku Daily Telegraph (za četrt milijona funtov na leto), pa je zdaj šaljivo napisal, da ga ženske v burkah spominjajo na poštne nabiralnike in bančne roparje. A njegovi domnevni šali se ne smeje nihče. Vsaj javno.
Bi ga morali vreči iz stranke?
Johnsona bi morali zaradi njegovih kritik burke vreči iz konservativne stranke. To v najostrejši kritiki zahteva britanski konservativni lord Sheikh, musliman in ustanovitelj muslimanskega foruma vladajoče konservativne stranke, ki naj bi britanske muslimane prepričal k aktivnejšemu političnemu udejstvovanju. Številni drugi, med njimi premierka Mayeva, zahtevajo javno opravičilo Johnsona, ki je včeraj vztrajno molčal, medtem ko so njegovi pribočniki trdili, da se ne namerava opravičiti. »Jaz in moja vlada sva prepričani, da je vprašanje, kako se ženska oblači, stvar odločitve posamezne ženske. Nihče ne bi smel ukazati ženski, kako naj se oblači,« je dejala Mayeva.
Proti splošni prepovedi
Johnson je v kolumni komentiral nedavno uvedbo splošne prepovedi burke na Danskem. Napisal je, da se mu zdi povsem upravičeno, da ženske, ki se kot volilke srečajo z njim kot poslancem, razkrijejo svoje obraze. In da bi moral biti šolam in univerzam dovoljen enak pristop, »če se pojavi študentka, ki je videti kot bančni ropar«. Napisal je tudi: »Če pravite, da je burka zatiralska, se strinjam z vami. Če pravite, da je čudaško in nasilniško pričakovati, da bodo ženske pokrivale svoje obraze, se povsem strinjam z vami.« Dodal je, da v Koranu ni našel nobene zahteve o tem, da morajo muslimanke pokrivati obraze, pa tudi: »Absolutno smešno je, da se ljudje odločijo hoditi naokrog z videzom poštnega nabiralnika.« Po njegovem bi moralo biti podjetjem in vladi dovoljeno, da »uveljavijo pravilnik oblačenja, ki jim omogoča, da vidijo obraze strank«. Ni pa se Johnson zavzel za splošno prepoved burke, saj piše, da bi ta spodbudila radikalce, ki govorijo o spopadu civilizacij islama in zahoda, ter utegnila privesti do splošnega zatiranja vseh javnih simbolov verske pripadnosti.
Malo mešane kritike
Mayeva je bila vseeno kritična. »Zelo jasno je, da je bil besednjak, ki ga je uporabil Boris Johnson o videzu ljudi, žaljiv. To ni besednjak, ki bi ga uporabila jaz, in mislim, da je narobe, da ga je uporabil,« je dejala premierka. Johnsona najbolj kritizirajo muslimanski konservativni politiki, ki zahtevajo njegovo izključitev iz stranke, saj pravijo, da so njegove besede rasistične in spodbujajo sovražnost do muslimanov. Drugi pravijo, da je razprava o burkah nujna, a vseeno zahtevajo opravičilo za Johnsonov gostilniški poseg vanjo. Za te kritike je značilna izjava državnega sekretarja za kulturo Jeremyja Wrighta, ki pravi: »Ni razloga za to, da ne bi imeli robustne razprave. A ker smo javne osebnosti, ki ne govorijo prijateljem v pubu, moramo biti dodatno previdni, ko govorimo o tem.«
Previdnost pa ni odlika Borisa Johnsona. Kot zunanji minister si je privoščil celo vrsto žaljivih spodrsljajev. Tokrat ne gre za spodrsljaj. Vse, kar reče in napiše, odkar je odstopil kot zunanji minister, je posvečeno njegovi glavni ambiciji: zasedbi premierskega stolčka. Očitno je bil prepričan, da je s to kolumno povečal svojo priljubljenost med Britanci. Prve raziskave javnega mnenja kažejo, da se je zgodilo natanko to.
