Tako kot je najbrž že vsak, ki se je lotil gradnje ali prenove svojega domovanja, bolj ali manj potrpežljivo čakal na prihod gradbenih mojstrov, obiskovalci ljubljanskega živalskega pred ogrado z majhno mlako na sredini pogosto čakajo, da se prikažejo prav posebni mojstri naravne gradnje. Manjša ograda v bližini bazena morskih levov je že tri leta domovanje kanadskih bobrov, ki pa iz svojega podzemnega domovanja najraje pokukajo šele pozno popoldne. »Navajeni so, da jih oskrbniki, preden gremo domov, nahranimo, zato pridejo na plano pozno popoldne. So pa sicer bobri nočne živali,« pojasnjuje njihov oskrbnik Matija Ramšak in doda, da jim ti do trideset kilogramov težki glodavci vsako jutro pripravijo kar nekaj dela. »So spretni in marljivi gradbeni mojstri. Vsak dan jim dovažamo gradbeni material. Nekaj ga pojedo, preostalo pa uporabijo za gradnjo jeza na robu jezerca. Ker s tem, ko ob odtoku zgradijo jez, dvignejo gladino vode, ga moramo oskrbniki podreti. A že naslednje jutro je jez spet popravljen,« v smehu pripoveduje Ramšak.
Dohodnina za bobre
Obiskovalci živalskega vrta so lahko bobre prvič videli že leta 1992, ko so par mladih kanadskih bobrov pripeljali iz Švice. Par se je pod Rožnikom dobro počutil in kar trinajst let so ljubljanski bobri uspešno skrbeli za naraščaj, dokler niso leta 2005 zaradi starosti ali bolezni poginili še zadnji predstavniki te živalske vrste. Ker so obiskovalci vrta večkrat izrazili željo po ponovni naselitvi bobrov v eno izmed ograd, so jim v živalskem vrtu prisluhnili in si začrtali cilj, da ponovno pripeljejo bobre, pri tem pa so jim precej pomagali tudi obiskovalci. S 1.400 evri, ki so jih v živalskem vrtu prejeli od dela dohodnine, ki ga občani lahko namenijo v splošno koristen namen, so namreč obnovili ogrado za bobre. Ker bobri niso spretni le pri podiranju dreves ter gradnji bobrišč in jezov, ampak znajo tudi dobro kopati, so morali v živalskem vrtu ogrado dobro zaščititi. V tla so na primer namestili jekleno mrežo, da si bobri kakšnega rova ne bi speljali na drugo stran ograde. V prenovljeno ogrado z jezercem in podzemnimi rovi so leta 2015 naselili par kanadskih bobrov, ki je v Ljubljano pripotoval iz živalskega vrta Brno na Češkem.
Tudi nova generacija bobrov se v Ljubljani očitno dobro počuti, saj sta glodavca z ostrimi zobmi in prepoznavnim ploščatim repom letos že tretjič poskrbela za naraščaj. »Opazili smo, da starejši mladiči skrbijo za svoje mlajše brate in sestre. Če jim denimo nastavimo korenček, ga ne pojedo zunaj, ampak ga odnesejo v podzemne kanale k mlajšim bobrom,« družinsko idilo v podzemnih rovih opisuje Ramšak. Da bi živahno družinsko dogajanje v podzemlju ograde lahko bolje spremljali tudi obiskovalci, v živalskem vrtu v prihodnje načrtujejo novo ogrado za bobre, ki bo omogočala pogled v podzemni del domovanja.
Dišeča zadnjica
Korenček je zgolj eden od priboljškov, s katerimi oskrbniki hranijo bobre. Živalim teknejo tudi radič, zelena in kitajsko zelje, v živalskem vrtu pa jih hranijo še s posebnimi briketi in vejami, s katerih predvsem poglodajo lubje in listje. »Raznovrstnost hrane prilagajamo letnemu času, saj tudi v naravi pozimi denimo ni listja, tako da ga naši bobri takrat dobijo manj,« pove sogovornik.
Pri glodanju vej in predvsem podiranju dreves si pomagajo z velikimi sekalci, za bobre pa so ob ploščatem luskastem repu in plavalni kožici med prsti zadnjih nog značilne tudi posebne žleze ob zadnjični odprtini. Iz njih izločajo dišečo snov, bobrovino, za katero so ljudje nekoč verjeli, da ima zdravilne učinke, in so zato bobre tudi lovili.
