Sodobni avtomobili in ceste so vse zanesljivejši in ponujajo potnikom vedno več. Tudi zato, ker na cestah ne leži več neskončno veliko najrazličnejših ostankov, ki znajo preluknjati pnevmatiko na vašem vozilu. A ko se to zgodi, je dobro vedeti, kje imate v avtomobilu spravljeno vse potrebno in kako se zadeve lotiti, ter predvsem pri tem ne pozabiti na svojo varnost.
Če kdo ve, kako se s pnevmatikami danes vede večina voznikov in voznic, so to seveda vulkanizerji. Oni nam namreč prodajo, zamenjajo, centrirajo, pokrpajo pnevmatike, do katerih pa ima veliko voznikov zelo mačehovski odnos. »V današnjem času se naše stranke, ko imajo težave s pnevmatikami, v veliki večini obrnejo kar na asistenco na cesti, kjer poskrbijo za njihove pnevmatike, k nam pa pridejo po tem, da 'dokončamo' delo. In opažamo, da le redki sami zamenjajo pnevmatiko nekje ob cesti,« pravijo pri AC Stipič iz Ljubljane.
Nujno primerno označevanje
Tudi večje avtomobilske hiše imajo podobne izkušnje, pri Renaultu Slovenija, kjer zbirajo informacije iz različnih virov, pa pravijo, da bi danes lahko uporabnike avtomobilov razdelili na dve skupini: v prvi so tisti, ki se menjave pogumno lotijo sami, v drugi pa tisti, ki to delo raje prepustijo drugim. Za prvo skupino je najzanesljivejša rešitev seveda rezervno kolo enakih mer, kot je kolo na vozilu, saj je s takim kolesom vožnja skoraj enaka, kot je bila pred menjavo, le da moramo upoštevati razliko v starosti in profilu zamenjane pnevmatike. Slabost je seveda to, da tako rezervno kolo vzame precej prostora in k teži vozila doda še nekaj opaznih kilogramov. »Za uporabnike v drugi skupini, ki se menjave gume ne želijo lotiti sami, pa priporočamo sklenitev letne pogodbe za pomoč na cesti. S tem si bodo zagotovili hitro pomoč, ko je treba strokovno zamenjati predrto pnevmatiko,« dodaja Rok Istenič iz Renaulta.
Jurij Kočar, produktni vodja servisa AMZS, pa zna povedati, da je ravno menjava pnevmatike ena od najpogostejših nalog, s katerimi se na terenu srečujejo njihovi mehaniki. Še več, v svoji raziskavi so ugotovili, da kar 36 odstotkov vprašanih ne bi znalo zamenjati kolesa na svojem avtomobilu, kar 25 odstotkov pa ne bi znalo uporabiti dvigalke v avtomobilu. In če dodamo, da je v njihovi raziskavi kar enajst odstotkov voznikov priznalo, da niti ne vedo, kje v njihovem vozilu je dvigalna priprava oziroma ali jo sploh imajo v avtomobilu, je to lepo opozorilo vsem, ki se ukvarjajo s povprečno »pismenostjo« voznikov avtomobilov pri nas. »Ko se ustavite ob robu ceste, vključite varnostne utripalke, oblecite odsevni jopič in postavite varnostni trikotnik najmanj 100 do 150 metrov za avtom, v ovinku, ki zakriva mesto okvare, 100 metrov pred ovinkom, na avtocesti in hitri cesti, kjer so hitrosti višje, pa na oddaljenosti 250 do 400 metrov. Po postavitvi varnostnega trikotnika se je treba umakniti s ceste. Če je le mogoče, se umaknite za ograjo ob robu ceste oziroma ob odstavnem pasu. Če je avto iz kakršnega koli razloga ustavljen na prehitevalnem pasu, se postavite za srednjo varnostno ograjo, vedno pa za vozilo, gledano v smeri vožnje,« o varnem ustavljanju in označevanju vozila pravi Kočar. Nedavna nesreča na avtocesti, ko je tovornjak do smrti zbil voznika, ki je na odstavnem pasu menjaval pnevmatiko, je le žalostna potrditev, da je tako opravilo lahko tudi izredno nevarno, če v prvi vrsti ne poskrbite za lastno varnost.
Manj klasičnih rezervnih koles
Če vozilo ni opremljeno z rezervnim kolesom, ima namesto tega priročni kompresor in posebno tesnilno tekočino. Je pa treba vedeti, da lahko v takih primerih vozniki sami rešujemo situacijo le, če je pnevmatika zgolj predrta, ne pa tudi kakor koli drugače poškodovana. Tovrstni seti so namreč predvideni za krpanje manjših lukenj in tudi ne kot trajno popravilo. »S posebnim nastavkom skozi ventil kolesa vbrizgamo tesnilno tekočino in nato s priloženim kompresorjem pnevmatiko napolnimo z zrakom. Ko to storimo, se z vozilom zapeljimo nekaj kilometrov, da se ta tekočina razlije po celotni notranji površini pnevmatike – na tak način tvori poseben tesnilni film, ki preprečuje puščanje. Po nekaj kilometrih vozilo ustavimo in preverimo tlak. Ta ne sme biti nižji od predpisanega v navodilih. Pri vožnji moramo upoštevati, da vozimo s poškodovano pnevmatiko in da hitrost ne sme presegati 80 km/h oziroma hitrosti, ki jo predpisuje proizvajalec. Če vidimo tujek, ki je pnevmatiko predrl, svetujemo, da ga ne odstranimo, če le ni nujno,« še svetuje Jurij Kočar.
Omenjeno je pomembno predvsem zato, ker večina sodobnih avtomobilov nima več klasičnega rezervnega kolesa, je pa res, da je pogosto v vozilu lahko tudi neke vrste »vmesna rešitev«, zasilno rezervno kolo, pri katerem je hitrost vožnje omejena na 60 do 80 km/h. Vodja servisa pri Summit avtu Tadej Gerič pa tudi pravi, da zaradi različnih vzrokov serviserji raje vidijo, da se menjave koles lotijo strokovnjaki, torej asistenca na cesti ali vulkanizerji. »A tudi mi opažamo, da sta klasično in zasilno rezervno kolo voznikom dobro znana, medtem ko jim je sistem s polnilno peno precej tuj. Njegova uporaba je sicer precej preprosta, vendar zelo omejena. Marsikatero novejše vozilo pa sploh nima nobene alternative, ne rezervnega kolesa ne sistema za polnjenje s peno, ker je opremljeno s tako imenovanimi pnevmatikami run flat, ki omogočajo vožnjo s praznimi pnevmatikami do nekje 20 kilometrov,« še pravi Gerič.
