Ena mojih najbolj čudnih izkušenj ob prihodu na študij v Ljubljano je bila obisk Narodne in univerzitetne knjižnice. Absurdnega vhoda skozi klet namesto po glavnih stopnicah in kataložnih omaric na hodnikih nisem prav dobro razumela, ker so v mariborskih knjižnicah iskanje po katalogih opravljali knjižničarji. Tudi vhod v Veliko čitalnico sem našla šele drugič, ker sem prvič trčila v tisto strašno temnozeleno žametno zvok dušečo zaveso takoj za vrati, ki me je vrtela v krogu in me izpljunila nazaj ven. Drugič mi je končno uspelo. Vstopila sem in se samo sesedla na prvi prazen stol. In pod hudobnim očesom nadzornice opazovala to zame neverjetno podobo vednosti, stisnjene med platnice, in to arhitekturno lepoto. Od malega strastna knjigoljubka sem vedela: to je raj.
Odtlej sem bila v nekaj največjih in najlepših evropskih knjižnicah, a zame je Plečnikova čitalnica ostala simbol duha, prostor, ki ponuja enako veliko odgovorov k...