Pri Platonu se začne obravnava mimezisa s pojmom »ravnati ali vesti se kot«, kar je pač najbolj razvidno pri dramskem načinu mimezisa, pri katerem naj bi igralec prevzemal mentalne in etične lastnosti lika, ki ga »posnema«, z enako ali vsaj podobno močjo identifikacije pa naj bi dramski mimezis (tragedija) deloval tudi na gledalca. Platon je torej v mimezisu videl nevarnost »okužbe« ali tega, da posnemanje »udari nazaj«, vpliva na posnemovalca, celo tako, da sam postane to, kar posnema. (Sicer bi dopustil »dobre zglede«, tj. moralne like, a je dobro vedel, da »slabi zgledi« pus

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.