Tako ni splošno sprejete lestvice, s katero bi določali mednarodno težo neke države v primerjavi z drugimi. Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka na primer uporabljata ekonomska merila, kot sta BDP in obseg trgovine, ki pa pri drugih institucijah niso standardizirana. Združeni narodi po drugi strani ne uporabljajo istih meril niti v vseh svojih agencijah: v generalni skupščini ima vsaka država enako težo in ne obstaja pravica do veta, v varnostnem svetu pa ima pravico veta pet stalnih članic (Kitajska, Francija, Rusija, Velika Britanija in ZDA).
V času, ko je multilateralizem vse bolj v težavah, je koristno, če razumemo skrite premike na ključnih področjih in poskušamo presoditi, koliko tega, kar vidimo, odraža strukturne premike na teh področjih, v kolikšni meri pa gre samo za posledico neodvisnih političnih sprememb.
Tri merila glede teže držav najbolj izstopajo: število prebivalcev; obseg gospodarstva, ki se ga meri po BDP po tržnih cenah (BDP na podlagi paritete kupne moči je bolj uporaben za merjenje blaginje); in vojaška moč, ki se pomanjkljivo meri po stroških za obrambo. Če imamo vsa tri merila za enako ali vsaj podobno pomembna, se zdi, da so na svetu najbolj »pomembne« sile ZDA, Kitajska, Evropska unija, Japonska, Indija, Rusija in Brazilija.
Seveda se tu pojavljajo številna vprašanja, najprej, ali naj EU – ki se pogaja o trgovinskih sporazumih kot entiteta, a pri svojih članicah dovoljuje suverenost na mnogih področjih – dojemamo kot enotnega akterja pri svetovnih zadevah. Poleg tega ni prav nič očitno, da je treba vsa tri merila res obravnavati kot enako pomembna.
V vsakem primeru ta tri merila ponujajo koristno izhodišče za primerjanje konfiguracij svetovne teže leta 1990, ko se je pojavila tako imenovana unipolarna ureditev, in leta 2017, ko naj bi bili vidni obrisi multipolarne ureditve. Številke kažejo predvsem vzpon Kitajske, katere delež v svetu tako glede BDP kot glede vojaških stroškov se je znatno povečal (z 1,7 na 15 odstotkov oziroma z 1,6 na 13,8 odstotka). Tudi Indija je povečala svoj delež na obeh področjih, a precej manj (z 1,4 na 3,3 odstotka oziroma z 1,4 na 3,6 odstotka). Nobena druga sila ni dosegla podobnega povečanja svoje »moči«. ZDA so izgubile malo glede BDP in prebivalstva, še vedno pa ostajajo daleč največja sila po vojaški moči. S prebivalci (ki jih ima vse manj) in BDP, ki znaša komaj dva odstotka svetovnega deleža, je Rusija zelo »majhna«, čeprav je treba upoštevati, da ima jedrsko orožje.
Če sodimo po teh merilih, potem svet v prihodnjem desetletju vstopa v neke vrste bipolarno stanje, v katerem bodo imele močno prevlado ZDA in Kitajska. Če EU obravnavamo kot eno silo – vključno s strani njenih članic (ko se recimo skuša najti skupno politiko) – bi lahko predstavljala tretji pol. Indija, katere BDP se zdaj letno povečuje za skoraj 8 odstotkov, bi morda lahko postala četrti pol, a pred njo je še dolga pot.
Mednarodni red, ki sloni na treh nogah in pol, ni povsem v skladu s pričakovanji, da bo multipolaren. To v veliki meri vpliva na prizadevanja, da bi oživeli multilateralizem. Predvsem zato, ker svet ni povsem multipolaren in strukturno ne vodi do multipolarnega multilateralizma, kot so mnogi predpostavljali. Multilateralizem potrebuje za svoje preživetje podporo velikih igralcev.
Mnogi so upali, da bo Kitajska dala zagon multilateralnemu svetovnemu redu, toda kitajski voditelji so očitno pripravljeni uporabiti multilateralne strukture samo, kadar jim to ustreza. EU je po drugi strani sicer močno nagnjena k multilateralizmu, a je oslabljena zaradi notranjih razprtij. Če bi te razprtije presegla, bi postala močan zagovornik multilaterizma, ki ga potrebujemo, vendar je za zdaj preveč neenotna. Indija bi prav tako lahko postala pomemben zagovornik multilateralizma, toda trenutno uveljavlja unilateralne politike in še vedno nima potrebnega vpliva na mednarodno politiko.
Tako ZDA ostaja glavna vloga v mednarodnem sodelovanju. Koalicije lahko nastajajo za reševanje določenih tem ali na regionalni osnovi, toda ohranjanje – kaj šele poglobitev – obstoječega sistema globalnega upravljanja sveta ne bo mogoče brez podpore ZDA. V času, ko ZDA vse bolj nasprotujejo mednarodnemu sodelovanju in ga aktivno spodkopavajo, je to razlog za zaskrbljenost. Nenazadnje potrebujemo, kot je nedavno poudaril Robert Kagan, v današnjem močno povezanem svetu bolj kot kdaj prej pravila in institucije, da bi obvladovali trge in gospodarsko aktivnost. To bo postalo bolj očitno, ko bodo nove tehnologije, kot sta umetna inteligenca in genski inženiring, odprle politična in etična vprašanja, ki jih bo treba reševati na mednarodni ravni.
Seveda ZDA nikakor niso enotne v svojem nasprotovanju multilateralizmu in veliko bi lahko pridobile z odprtostjo in sodelovanjem, tako da bodo morda v nekaj letih spet igrale nekdanjo vlogo. Medtem pa je za druge akterje bistveno, da nadaljujejo z multilateralizmom in da ga spodbujajo ob vsaki priložnosti. Kadarkoli je mogoče, je treba dosegati omenjeno sodelovanje na sektorski ali regionalni ravni in se zanj zavzemati.
V širšem smislu pa je treba voditi velike ideološke boje za mednarodni sistem, ki bi temeljil na pravilih, pri čemer je treba uporabiti veliko mero smisla za globalno državljanstvo kot protistrup za neonacionalizem. Taktične poraze, ki jih trenutno doživljamo, je mogoče preseči, če bomo zmagali v ideološki vojni. Glede na potrebo po sodelovanju, ki bi vključevalo ves svet, sta prilagajanje in krepitev sistema etičnega globalnega upravljanja, ki temelji na pravilih, ključna za zagotavljanje dolgoročnega miru in napredka. Zaradi ameriške kontinuitete moči je za ta svet kot celoto odločilno, da so ZDA polno aktivne in da spet postanejo vodja globalnega upravljanja sveta v tej digitalni dobi.
Kemal Derviş je nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes podpredsednik Brookings Institution.
