Zato mora imeti pri pisanju zares zanimivih, nenavadnih in zlasti izvirnih novičk novinar velikokrat enostavno srečo, da se (v večini primerov po naključju) ob pravem času znajde na kraju nenavadnega dogodka oziroma da zanj izve pred konkurenco. Da novice, povezane z bolj kot ne nenavadnimi dogodki, še posebej pritegnejo bralčevo pozornost, so se časnikarji zavedali že zdavnaj in jih z veseljem objavljali. Tokrat smo za vas izbrskali nekaj tovrstnih novic, objavljenih v slovenskih časnikih pred več kot 100 leti.
(Samomor vola.)
Samomori ne množé se samo med ljudmi, ampak tudi med živalmi. Pred kratkim poročali smo o samomoru neke lastavice, a danes poročati nam je o samomoru nekega vola. (…) Da bi ga obvarovali nadležnih mrčesov, namazali so ga sem in tja z neko mažo, v koji se je nahajalo tudi dokaj živega srebra. Pisker, v kojem jo bila ta maža, stal je več mesecev v jaslih, ne da bi se bila žival kaj brigala zanj. Pred kakimi štirinajstimi dnevi prodali so iz hleva druzega vola, ki je stal poleg prej omenjenega. Od tistega trenutka postal je ta ves otožen in ni hotel več ne jesti ne piti. Vsled tega začel je postajati tudi od dné do dné bolj suh in mislili so uže na to, da bi ga brž prodali. A vol je to preprečil. Ko pride nekega jutra hlapec v hlev, s strahom opazi, da je izpraznil pisker z mažo, v kateri so bile tudi strupene tvarine in da ravno še zadnje ostanke oblizuje. Poklicali so takoj živinskega zdravnika, a ta ni mogel nič več pomoči, vol je poginil. Vsi hlapci so sedaj prepričani, da je vol strupeno tvarino iz piskra le vsled prevelike žalosti po izgubljenem drugu použil ter konec storil svojemu življenju. (…)
Ljubljanski list, 9. junija 1885
Pogumen deček.
Od Krškega nam poročajo: Pogumnega dečka ima vas Brege. Kakor znano, se vrše tukaj strelne vaje. Minoli četrtek se je udeležil teh vaj tudi nadvojvoda Jožef Ferdinand. Ob 7. uri prično streljati. Po preteku ene ure izide povelje: »Feuer einstellen!« Neki višji častnik opazi skozi daljnogled, da se za tarčami nekaj premika. Takoj odjašejo častnik in dva podčastnika na dotično mesto. In glej spaka – za tarčami tiči 9letni šolarček Franc Škofljanec, ves črn od strelnega dima kot zamorček. Na vprašanje, kaj dela tu, odgovori odkrito: »Kroglje lovim.« In res so dobili pri njem 18 razstreljenih kosov – »cilindrov«. Na to odpeljejo vojaki dečka v vojašnico, kjer so ga pridržali do sobote zjutraj. Vsi so na tihem občudovali dečkovo pogumnost. Neki častnik mu je dal 30 v, da si je kupil kruha. Sploh pa se mu je dobro godilo v zaporu, kakor sam pripoveduje. Čudom se čudijo, da dečka ni nobena kroglja zadela, dasiravno so šrapneli in granate vse razstrgale okoli njega – na desno in levo – spredej in zadej. Mogoče postane ta predrzni deček še kak imeniten vojaški junak!
Slovenec, 27. julija 1904
Josepho Ressel,
qui cochlidem ferream omnium prior navibus prepellendis adplicuit. Tako se glasi napis pred tehniko na Dunaju možu v spomin, ki je izumil vijak v porabo ladjam, katerega truplo pri sv. Krištofu počiva in po katerem se imenuje Resljeva cesta v Ljubljani. To nam je obče znano. Ressel se je rodil leta 1793. v Chrudimu na Češkem, se učil na gozdarski šoli pri Dunaju in prišel l. 1817. kot okrajni gozdar v Pleterje na Dolenjsko. S svojo praktično izurjenostjo in uljudnim obnašanjem si je kmalu pridobil občno spoštovanje in ljubezen daleč na okrog, da spomin pri sivostarih ljudeh o njem še živi. Častiti mož, ki že čez osem križev šteje, nam pripoveduje zanimiv dokaz te priljubljenosti Resljeve. Nekega dne je po svojem opravku jahal na vrh Gorjancev; tam pa ga primejo sosedni Uskoki, ga oropajo in vzamejo mu konja, ker ga niso poznali osebno. Ali ko zvedó, da je to njih skrbni in dobrotljivi logarski nadzornik, mu ponoči ženejo konja v Pleterje na dom, močno potrkajo na vrata, in ko jim Ressel odpre, ga prosijo odpuščanja, in radostni izročijo vranca. V tem trenutku, ko Ressel z Uskoki govori, se začuje v gradu čuden ropot – strop njegove spalnice se je zrušil! Tako je Bog ohranil izumitelja ene najvažnejših prememb v ladjeplovju. (…)
Slovenec, 29. julija 1905
Velikanska kača na Gorjancih?
Prijatelj nam piše iz novomeške okolice: Že tri tedne se razširjajo po vseh krajih in koncih gorostasne govorice o velikanski kači, ki je baje ušla iz neke menažerije in se sedaj poteplje po Gorjancih. Mnogo ljudi jo je že videlo, in ti pripovedujejo, da je 15 metrov dolga, 3 cente težka, ima glavo kakor tele in ponoči vpije kakor ris. Grozno! Le tega nihče ne pove, kdo jo je meril in kje tehtal! (…) Da se to izve in dokaže, se je pisec teh vrstic ojunačil in šel na lov za kačo »klopotačo« v Gorjance. In kaj sem našel? (…) Po dolgem iskanju sem izvedel, da je doli v Koroški vasi neki mož, ki jo je videl. Poiščem in dobim moža na njivi. Srečnež je 35 let stari Jože Jenič, po domače »pri Marku«. Od tega sem izvedel sledeče: Ravno pred tremi tedni čujem okrog poldne v sosedovem vinogradu šum v gošči; mislim, da je zajec in grem bližje. Ali oj groza! Naenkrat zagledam pred seboj veliko kačjo glavo in kmalu nato ves dolgi, kot moja roka debeli ostali život. Kača je bila, ko se je stegnila in naprej pomaknila, kakih pet do šest metrov dolga, kajti valila se je z veliko hitrostjo naprej proti dolini. Gotovo pa je, da sem se tudi jaz nje grozno prestrašil. Od kod in kako je kača sem prišla, si ne morem tolmačiti.« Tako je govoril mož, ki se mi zdi povsem zanesljiv in verodostojen. Vse drugo je torej gorostasno laž, kar so nekateri, boječ se posledic takih budalastnih govoric, že sami priznali. Oblastvo nadalje preiskuje to stvar.
Slovenec, 28. julija 1906
Polovico nosa
odgriznil je v nedeljo 50letni hlapec Matija Poljanec pri Dolenjskih Toplicah nekemu 18letnemu dekletu, ki je imelo ž njim ljubavno razmerje. Dekle so pripeljali v deželno bolnišnico.
Slovenec, 31. julija 1906
Župnika sta se stepla.
Pred nekaj časom sta se peljala iz Logatca proti domu v poštnem vozu župnika hotenjski in godoviški. Med Logatcem in Hotederšico pa sta se začela nekaj prepirati in končno še tepsti. Zakaj da sta se zravsala, še ni znano.
Slovenski narod, 27. julija 1907
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
