To prvenstvo je bilo tako prvo – najbrž se je moralo enkrat zgoditi tudi to, zanalašč zame – pri katerem si v miru nisem ogledal niti finala, torej niti ene jebene minute. Za nekoga, ki ima rad nogomet, ki štiri leta čaka na svetovno prvenstvo in ki najprej navija za izpad Hrvaške in Srbije, da bi potem v miru navijal za Brazilijo, Anglijo, Maroko ali Panamo, je nočna mora že samo teoretična možnost, da bi Hrvaška ali Srbija zaigrali v finalu, kaj šele, da se to tudi res zgodi. Takšnih težav nimam – vsaj ne tolikšnih – s preostalimi izbranimi športnimi vrstami Hrvaške in Srbij

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.