Kneset je na pobudo desničarske vlade z 62 glasovi za in 55 proti sprejel zakon, ki Izrael opredeljuje kot »nacionalno državo Judov«. Tako se še povečuje prevlada Judov in diskriminacija izraelskih Arabcev, se pravi Palestincev z izraelskim potnim listom, ki predstavljajo petino državljanov. V tem smislu je zakon kritiziral tudi veleposlanik EU v Izraelu, Italijan Emanuele Giaufret. Izrael sicer nima ustave in omenjeni zakon ima pomen temeljnega zakona države, pri čemer poleg nekaterih novosti vsebuje elemente iz izjave o neodvisnosti leta 1948 in iz prejšnjih zakonov, ki govorijo na primer o suverenosti, zastavi, himni…
Izbrisali arabščino
Novost je med drugim, da bo uradni jezik države samo še hebrejščina. Ta status je izgubila arabščina, ki bo odslej imela samo še poseben pomen, tako da jo bodo še naprej uporabljale izraelske ustanove. V zakonu, proti kateremu je glasno protestiralo vseh 13 arabskih poslancev, je tudi poudarjeno, da so »judovska naselja v nacionalnem interesu«, kar bi lahko pomenilo tudi spodbujanje nezakonitih judovskih kolonij na Zahodnem bregu. Zakon pomeni tudi krepitev Jeruzalema kot izraelskega glavnega mesta. O statusu tega svetega mesta judovstva, krščanstva in islama pa bi se morali Izraelci po vseh veljavnih mednarodnih sporazumih dogovoriti s Palestinci.
»To je odločilni trenutek v zgodovini cionizma in izraelske države,« je po glasovanju v knesetu dejal desničarski premier Benjamin Netanjahu, ki meni, da mora tudi večina imeti pravice. Sicer so pred leti desničarji zahtevali celo, naj Izrael postane izključno judovska država. Nato so hoteli, da bi bile lahko skupnosti-naselbine, ki bi jih po zakonu morala podpirati izraelska država, izključno judovske. S tem bi se sicer samo potrdila obstoječa praksa marsikatere judovske soseske in mesteca, v katera Arabci nimajo vstopa.
Ta predlog je preprečil izraelski predsednik Reuven Rivlin, ki nastopa kot branitelj arabske manjšine, zaradi česar ni naklonjen niti končni verziji zakona, čeprav prihaja iz vladajoče stranke Likud. Kot mnogi tudi on meni, da je kljub omilitvi prvotnega predloga še vedno ogroženo ravnotežje med demokratičnimi načeli in judovsko naravo izraelske države. Skratka, ta bo odslej preveč judovska in premalo demokratična.
Judje (v nasprotju z Arabci) v prvi izraelsko-arabski vojni leta 1948 pogosto niso izvajali etničnega čiščenja in od 900.000 Palestincev, ki so pred tem živeli na ozemlju nove izraelske države, jih je ostalo 250.000. Danes ta del Palestincev skupaj z ožjimi sorodniki, ki so se iz Gaze in z Zahodnega brega preselili k njim, predstavlja 1,8 milijona državljanov Izraela.
Čeprav gre Palestincem, ki so izraelski državljani, večinoma bolje kot rojakom z Zahodnega brega in iz Gaze, pa so bili v primerjavi z Judi že doslej drugorazredni državljani. Arabske vasi in mesta dobijo manj državne podpore kot judovski, izraelski Arabci so v slabšem položaju pri urbanističnih načrtih in socialnih stanovanjih, prav tako glede državnih praznikov, šolanja in možnosti zaposlitve. V izraelskih medijih je malo arabskih obrazov, na univerzah malo arabskih profesorjev.
Najbolj pride do izraza drugorazrednost teh izraelskih državljanov v tem, da v veliki večini ne služijo vojaškega roka. Judje jih namreč sumijo, da so trojanski konj Palestincev iz Gaze in z Zahodnega brega ter da nasprotujejo obstoju izraelske države. Še leta 1999 so kar 90-odstotno volili laburista Ehuda Baraka, a jih je takoj zatem ob drugi intifadi tudi on razočaral.
