Z nastopom na igrah sem tudi sam sebe nekoliko presenetil. Sestavil sem štiri zelo dobre runde, ki so mi na koncu prinesle bron. Po vrnitvi sem si nato najprej vzel nekaj dni počitka, saj sem že pred igrami tri tedne stalno nastopal na turnirjih. Takoj zatem so sledile še priprave na ekipno evropsko prvenstvo na Poljskem, od koder sem se vrnil konec minulega tedna.
Tudi evropsko prvenstvo druge divizije je bilo za vas uspešno, mar ne?Dva dneva smo najprej igrali seštevno igro, kjer sem bil individualno vodilni. Zmagal sem z rezultatom –10, kot ekipa pa smo končali na drugem mestu, kar nam je na koncu prineslo uvrstitev v divizijo ena. Gre za izvrsten rezultat, a je tudi res, da smo na Poljsko odšli s ciljem, da se uvrstimo na eno od vodilnih treh mest, ki prinašajo napredovanje. Da smo bili na koncu drugi, je gotovo še dodatna motivacija za naprej.
So bili Sredozemske igre in nastop na evropskem prvenstvu vrhunec poletne sezone?Ne, to je bil že turnir The Amateur Championship na Škotskem, ki sem ga odigral še pred tem. Pri tem moram poudariti, da mi je igranje turnirjev iz tedna v teden zelo pomagalo, da sem ostal v tekmovalni formi. Posledica tega so dobre predstave na evropskem prvenstvu.
Vaš poletni tekmovalni ritem ni prav nič počitniški.Zadnji dve leti študiram v Ameriki, od koder sem se letos vrnil domov 11. maja. Od takrat dalje sem, če se ne motim, nastopil na šestih turnirjih. Ritem je bil zares hud. Zdaj imam en teden za počitek in regeneracijo, nato pa me čaka priprava na glavni cilj v sezoni – kvalifikacije za European Tour, ki je na sporedu septembra v Italiji.
S kakšnimi pričakovanji se boste odpravili tja?Če mi bo uspelo priti še v malenkost boljšo formo, kot sem jo imel v zadnjih dveh, treh tednih, mislim, da obstajajo možnosti, da se s svojo igro kvalificiram in dobim vstopnico za European Tour. Je pa tudi res, da so kvalifikacije sestavljene iz kar treh delov. Že v začetnem, štiridnevnem se moraš uvrstiti med 20 najboljših, enako pa je tudi v drugem delu, ki prav tako traja štiri dni. V zadnjem, šestdnevnem delu pa moraš končati med petindvajseterico. Na celotnem turnirju sodeluje več kot 1200 igralcev, vstopnico pa jih dobi le 25. Celotne kvalifikacije so izjemno zahtevne, a verjamem, da če se dobro pripravim, je to uresničljiv cilj.
Uspeh v kvalifikacijah pomeni prehod med profesionalce?Tako je. Če dobim vstopnico, lahko igram na profesionalni ravni.
Boste posledično morali prekiniti študij v ZDA?Da, saj študentje v Ameriki ne smejo imeti statusa profesionalca. A odločitev je že sprejeta, saj se bom kvalifikacij udeležil z željo in ciljem, da dobim vstopnico. V nasprotnem primeru bom nadaljeval šolanje še eno leto in se naslednjo sezono skušal znova prebiti med profesionalce.
Ste se za študij v ZDA odločili v želji po napredku?Predvsem zaradi tega. Golf v Sloveniji se sicer razvija, a v moški konkurenci še nismo imeli profesionalnega igralca z vstopnico za evropsko turnejo. Ponudba, ki sem jo dobil za Ameriko, se mi je zdela izvrstna, saj so mi ponudili tudi športno štipendijo. ZDA so v golfu velesila, zato sem vedel, da se bom lahko ogromno naučil ne le od tamkajšnjih trenerjev in njihovega sistema, ampak tudi od igralcev, ki so na zelo visoki ravni. Če želiš biti tam najboljši, moraš igrati zares vrhunsko.
Torej so ZDA izpolnile vaša pričakovanja?Že v prvem letu mi je uspel zelo veliko preskok, kar se zadeva tehniko in samo igro. Enega od turnirjev sem tudi dobil, na enem sem končal na drugem mestu. Letos je bilo moje drugo leto v ZDA, v katerem sem naredil še preskok v glavi, kar je bilo zelo pomembno za moj nadaljnji razvoj. Amerika mi je s tega vidika dala ogromno.
Se tudi v prihodnosti vidite v ZDA?Ne, za zdaj je moj cilj igranje na evropski turneji, ki večinoma poteka po Evropi, nekaj turnirjev pa je tudi v Aziji. Je pa res, da če bom nekoč tako dober, da bom dobil vstopnico za PGA Tour, bo treba razmišljati tudi v to smer.
Prehod z amaterske na profesionalno raven predstavlja zelo velik preskok. Če ne drugače, že s finančnega vidika.Če bi nastopil na čisto vseh turnirjih evropske turneje, bi bil to kar velik stroškovni zalogaj. Poleg tega sponzorji v Sloveniji niso posebej zainteresirani za golf, saj ta šport pri nas ni med najbolj priljubljenimi. Rešitev bi morda bil sponzor iz tujine ali pa več manjših sponzorjev, ki bi mi pomagali pokriti sezono.
Pri vaši stanovski kolegici Katji Pogačar je strežnik (caddie, op. p.) pogosto sestra. Tudi vam na turnirjih pomaga družinski član?V Ameriki staršev seveda ni bilo ob meni, zato sem tam igral sam. V Evropi, kjer so caddieji dovoljeni, pa je to kar moj oče, s katerim bova sodelovala tudi na European Touru.
Kako je sodelovati z očetom?Zelo veliko mi svetuje, saj je bil tudi moj prvi trener. Izvrstno me pozna in natanko ve, kdaj in zakaj se zgodi kakšna zadeva. Imava zelo dober in zdrav odnos. Na igrišču je zgodba vseeno malenkost drugačna, saj mora biti pristop med caddiejem in igralcem zelo profesionalen in ne sme biti preveč družinskega odnosa. Je pa res, da včasih pride med nama tudi do trenj, vendar je tega vse manj, saj je obema cilj, da bova na igrišču sproščena in se posvetila samo igranju golfa.
Ali to pomeni, da je golf glavna tema pogovorov tudi doma?Veliko se pogovarjamo o njem. Predvsem ko ga spremljamo po televiziji. Tudi ko se očetu utrne kakšna zamisel, me nemudoma pokliče in se o njej pogovoriva. A včasih je tega preprosto preveč in se ti lahko vse skupaj zameri. Takrat je treba s tem prekiniti.
Na enem od turnirjev, na katerem ste nastopili pred leti, ste se sicer pomerili tudi proti nekdanjemu nogometnemu zvezdniku Andreju Ševčenku.To je bila zelo zanimiva izkušnja. Ko sem ga videl, kar nisem mogel verjeti, da je on. Od tega je že nekaj let, zato se vsega jasno niti ne spomnim. A če se ne motim, je zelo dober golfist. Mislim, da igra s hendikepom dva ali tri.
