Čeprav je koalicijska pogodba vedno kompromis, je bil to bolj za druge. Tonin je dosegel skoraj vse. Čudno se mi zdi, da vsaj socialni demokrati nič ne zardevajo. Glej ga zlomka, tudi oni imajo svoj predvolilni program in svoje volilce, mar ne? Kljub temu da je z izsiljevanjem dobil zavidljiv izkupiček, Toninu še ni bilo dovolj. »Hvala bogu«, smo se nekateri oddahnili. Ves čas je poudarjal vsebino, dobil je je zvrhano mero. Ni se izneveril zaradi nje, ampak zaradi treh drugih razlogov: skrbi, da dogovorjenega ne bodo mogli uresničiti, strahu pred morebitnim preglasovanjem Levice in še tretjega. Ta razlog so, saj tega državljani res nismo niti malo zaslutili, individualne zamere med nekaterimi strankarskimi voditelji. »Pa vas je Tonin razkril. Prav vam je. Da ne boste več tako važni in ignorirali Janše.« Razloge je potegnil iz rokava, ah, ne, iz žepa. Tam jih je poleg fige ves čas skrival. Situacijo je poznal že od vsega začetka. Zakaj se je potem sploh pogajal? Tako malo za trening? Za testiranje samega sebe? Da bi si dvignil ceno? Ali pa je bil trojanski konj? Jajce kukavice, ki se že desetletja oglaša: SDS, SDS?
Počasi, vsaj do 15. avgusta, se bo vse izkristaliziralo. Janša čaka, katera stranka bo upoštevala Toninove modre nasvete, naj se mu pridruži. Sosed Šarec? Užaljeni Cerar? Neizvoljena Bratuškova in Erjavec? Ali SD, ki bi se morala preimenovati v ND? Ne veste, kaj pomeni ta kratica? Neoliberalni demokrati, vendar.
Polona Jamnik, Bled
