Vigredna v Peci
Pomlad. Dva zaljubljenca v Peco. Nova linija v steni. In je nastala Vigredna smer. Ko jo enkrat preplezaš, veš, da jo boš spet. Ker je lepa kot vigred. Ker ima ravno dovolj takih mest, da se je treba malo »pomatrati«, ravno dovolj takih, da se na njih ustaviš in se z očmi sprehodiš po dolinah, ki jih čuva Matjaževa gora, in ravno dovolj takih, da si rečeš: »Da, sem pa še pridem!« Tudi zato, ker so včasih dnevi prekratki za kaj daljšega.
Igličeva smer v Mali Rinki
Ples pod oblaki nad Okrešljem, ki si zasluži petico. Če si alpinist zaželi poplesavanja po ploščah, rokenrola v manjšem previsu, baleta v prečki, hiphopa v kaminu in valčka s skalnimi konicami, bo šel plezat v Igličevo smer. Razgledi so dodatna nagrada, variante pa stvar okusa, želja in… hja, orientacijskih sposobnosti. Čudovita smer – tudi zaradi zahtevnosti in okrepčila v Frischaufovem domu po opravljenem vzponu.
Belač-Zupan
Klasika v Šitah, za katero bo plezalec z veseljem vstal malo bolj zgodaj in se vrnil domov bolj pozno. Res dobro petico si zaslužiš, če se zanjo tudi dobro pripraviš, zato je njen sloves, da gre za »naj slovensko petico«, upravičen. Tudi tukaj velja, da je vrh šele pol poti – sestop ni ravno prijazen, saj se lahko utrujenemu plezalcu precej vleče, a smer je tako lepa, da bi bila najbrž enako obiskana, četudi bi sestop trajal še enkrat dlje.
