Gre za prvo predstavitev del vodilnih jugoslovanskih arhitektov modernizma mednarodni javnosti, ki jo je sestavil glavni kurator za arhitekturo in oblikovanje pri MoMA Martino Stierli skupaj s profesorjem Univerze Florida Atlantic Vladimirjem Kulićem in pomočnico kuratorja za arhitekturo in oblikovanje v MoMA Anno Kats. Razstava vključuje več kot 400 risb, modelov, fotografij in filmskih kolutov iz različnih arhivov, družinskih zbirk in muzejev. Poleg modelov objektov so del razstave tudi tri videoinstalacije filmarke Mile Turajlić, fotografije Valentina Jecka in sodobna umetniška dela Jasmine Cibic in Davida Maljkovića.
Razstava raziskuje teme urbanizacije velikega obsega, tehnoloških eksperimentov in njihove uporabe v vsakdanjem življenju, potrošništva, spomenikov in spominjanja ter svetovnega dosega jugoslovanske arhitekture. Raziskuje enkratni obseg oblik in načinov produkcije jugoslovanske arhitekture in njenega edinstvenega in hkrati raznolikega značaja, od bele mošeje v Bosni, preko Novega Beograda, do popotresne obnove Skopja na temelju metabolističnega dizajna Kenza Tangeja.
Ob razstavi bodo potekali spremljevalni dogodki, na katerih se bodo preizpraševali o tem, kaj je moderna arhitektura, ali jo definirajo sodobni materiali, kot so beton, steklo in jeklo, ali jo bolj definira sodobna zavezanost socialni in prostorski pravičnosti. Moderni arhitekti so bili idealisti, ki so želeli izboljšati svet z zasnovo stavb in mest. Utopični impulz je imel veliko oblik, od oblikovanja dostopnih stanovanj do razvoja infrastrukture in okoljskega načrtovanja. Ključni svetovni arhitekti in gibanja so bili Le Corbusier, Mies van der Rohe in Frank Lloyd Wright in šola in gibanje Bauhaus.
Izbor in nabor slovenskih eksponatov je predlagala slovenska delovna skupina, ki so jo sestavljali Matevž Čelik, Luka Skansi in Martina Malešič. Na razstavi so poleg arhitekturnih del Edvarda Ravnikarja, Milana Miheliča, Stanka Kristla, Savina Severja, Marka Mušiča, BIRO 71 (Štefana Kacina, Jurija Princesa, Bogdana Splinderja, Marijana Uršiča), UIRS (Vladimirja Braca Mušiča, Marjana Cerarja, Marjana Bežana, Nives Starc) in Jožeta Plečnika predstavljena še oblikovalska dela naslednjih slovenskih avtorjev: Nika Kralja, Saše J. Mächtiga, Davorina Savnika, Nives Kalin Vehovar, Branke Tancig, Jakice Accetto, Majde Dobravec, Marijana Gnamuša, Marjete Gale, Borisa Selana in Borisa Rozmana.
Razstava je organizirana v štirih sklopih. Sklop Modernizacija raziskuje hitro preobrazbo prej manj razvite, večinoma podeželske države po drugi svetovni vojni, med katero je bila država uničena. Kot primer so izpostavljeni Novi Beograd in drugi projekti, kot je Delavska univerza Moše Pijade, ki sta jo leta 1955 oblikovala Radovan Nikšić in Ninoslav Kučan.
Sklop Globalno omrežje raziskuje izvoz projektov Jugoslavije v novo nastale samostojne države, ki so bile nekoč kolonije. Jugoslavija je pomagala ustanoviti Gibanje neuvrščenih in je tako dobila dostop na trge nekdanjih kolonij. Obenem pa v ta sklop spada tudi obnova Skopja po potresu leta 1963, pri čemer so sodelovali številni priznani mednarodni arhitekti, kot na primer Japonec Kenzo Tange.
Sklop Vsakdanje življenje vsebuje tudi druge sestavine sodobnega oblikovanja tistega časa, med katerimi posebej izstopa zložljivi stol Nika Kralja Rex iz leta 1956 in pozneje legendarni kioski Saše Machtiga K-67.
Sklop Identitete pa raziskuje, kako arhitektura posreduje med raznolikimi etničnimi skupnostmi Jugoslavije v univerzalnem prizadevanju za socialistično modernizacijo, pogojenim s posebnostmi regionalnih arhitekturnih šol.
Juraj Neidhart na primer je v BiH črpal iz tradicije Otomanskega imperija. Edvard Ravnikar pa je gradil na tektonski tradiciji srednjeevropskega modernizma v Sloveniji in tudi drugje.
Kurator Mario Stierli je o razstavi dejal: »Zgodovinsko gledano bo podrobna raziskava proizvodnje arhitektov socialistične Jugoslavije pripeljala do boljšega razumevanja pomembnega, vendar premalo preučenega poglavja zgodovine arhitekture svetovne ureditve hladne vojne. Z vidika sodobnosti pa bo razstava opomnik, da lahko arhitektura cveti le, ko obstaja širše družbeno razumevanje njene moči za preobrazbo in dvig družbe ter kakovosti življenja, ki jo ponuja svojim državljanom.« Za naše področje izjemno pomembna razstava bo odprta do 13. januarja 2019.
